Melanie Seier Larsen je izvršna direktorica in partnerka pri Boston Consulting Group (BCG) – globalnem podjetju na področju poslovnega svetovanja in vodilni svetovalni družbi za poslovne strategije na svetu. Je strokovnjakinja za industrijo široke potrošnje in upravljanja človeških virov. Podjetnikom po vsem svetu svetuje, kako uspešno rasti ter kako se usmeriti v trajnostni razvoj. Je prva slovenska izvršna direktorica in partnerka pri BCG. Med letoma 2014 in 2020 je bila pri Združenju Manager predsednica Sekcije managerk Slovenije, od leta 2018 dalje pa je članica upravnega odbora. Je tudi aktivna zagovornica večje vloge žensk v družbi in v poslovnem svetu.  

Velikokrat se postavlja vprašanje, kako je lahko ena majhna otoška država, kot je Islandija, na področju zastopanosti žensk tako uspešna. Enostavno zato, ker imajo že nekaj let sistemsko urejene stvari. So prvi na svetu, ki so uvedli enakovredno obvezno porodniško za moške in za ženske. Islandija je bila tudi ena prvih držav na svetu, ki je leta 2018 zakonsko določila, da se ne sme zgoditi, da imata dva, ki sta na enakem delovnem mestu, različni plači. 

Melanie Seier Larsen nam je v intervjuju zaupala, kako uspeva Islandiji ohranjati tako dobro zastopanost žensk na vodilnih položajih, katere lastnosti naj bi odlikovale vodjo, ki je zmožen uspešno upravljati podjetje v današnjih časih, polnih izzivov, ter podala svoje mnenje glede tega, kako naj bi digitalizacija vplivala na delovno okolje v prihodnje. Hkrati je z nami delila spomine iz otroštva, ko je z družino živela v Frankfurtu, nam zaupala, katere knjige, ki jih je prebrala v zadnjem času, so nanjo naredile največji vtis, in povedala, katero je najpomembnejše spoznanje v njenem življenju.


V katerih evropskih državah je delež žensk na vodstvenih položajih največji? Kam se uvršča Slovenija? 

Države z najboljšo statistiko v letu 2021, kar se tiče zastopanosti žensk v upravnih odborih javnih delniških družb, so glede na Eurostat – kot že v zadnjih letih - Islandija (kjer je na vodstvenih položajih 47 odstotkov žensk), Francija, Norveška in Italija. Povprečje na ravni Evropske unije je 31 odstotnih točk. Rekla bi, da je vse, kar je pod 30 odstotkov, slabo.

Slovenija je na lestvici ponovno padla in je zdaj na 19 odstotkih. Tako smo - kar se tega tiče - skoraj na dnu lestvice Evropske unije, zaradi česar dobivamo tudi opozorila. To je velik problem. Ne gre samo za problematiko ugleda neke države, ampak ima lahko to zelo negativen vpliv tudi na druga področja. Obstajajo simulacije, ki jih je izdelal Evropski inštitut za enakost spolov (EIGE) in kažejo na to, da imajo države z boljšim razmerjem med spoloma na vodstvenih položajih višji BDP. Prav tako so podjetja, ki imajo na vodstvenih položajih raznolike time, finančno bolj uspešna. Stopnja inovativnosti na nivoju države in podjetja je slabša, če ni ravnovesja med spoloma. Prav tako za mlade generacije delovno okolje, kjer so na vodstvenih položajih sami moški ali ženske, ni najbolj privlačno.

Na koncu bi opozorila, da smo zdrsnili tudi na Globalni lestvici varnosti in miru; in sicer s 4. na 15. mesto. S tem indeksom se spremlja stopnjo nasilja nad ženskami in ta se je v Sloveniji v obdobju epidemije žal povečala. Ko vse to povežemo, ugotovimo, da nismo ravno najbolj interesantno okolje za ženske. 

Od začetka pandemije je bilo v obdobju zadnjih 30 let na svetovni ravni največ odpovedi. Največ odpovedi so dale osebe, ki v družini primarno skrbijo za otroke. Med njimi je bilo več žensk. Odpovedi so dale, ker niso zmogle te kompleksnosti, da delajo od doma, skrbijo za gospodinjstvo, otroci se šolajo od doma, najmlajši otrok pa je bolan. Številni delodajalci se temu niso znali prilagoditi. 

Kako Islandiji uspeva, da se na področju zastopanosti žensk na vodstvenih položajih uvršča tako visoko?

Velikokrat se postavlja vprašanje, kako je lahko ena majhna otoška država, kot je Islandija, na tem področju tako uspešna. Enostavno zato, ker imajo že nekaj let sistemsko urejene stvari. So prvi na svetu, ki so uvedli enakovredno obvezno porodniško za moške in za ženske. Ko ženska rodi, gresta oba partnerja na porodniško, zato istočasno izostaneta od dela. V istem letu oba manjkata vsak po šest mesecev – lahko sočasno ali se pri tem izmenjujeta. Tako se ne bo zgodilo, da bo ona pet let doma, on pa gre naslednje jutro delat. Islandija je bila ena prvih držav na svetu, ki je leta 2018 zakonsko določila, da se ne sme zgoditi, da imata dva, ki sta na enakem delovnem mestu, različni plači. 


Veliko delajo tudi na spodbujanju žensk v izobraževanju. Izvajajo posebne programe, s katerimi ženskam še dodatno pomagajo, da uspešno in hitreje končajo šolanje. Delajo tudi na tem, da zelo vodeno in premišljeno postavljajo ženske na funkcijo upravljanja na nivoju podjetij in države. Torej gre za zelo sistemsko reguliran pristop. Če želimo imeti spolno enakovrednost, se je treba tega lotiti sistemsko; od šolanja, do tega, kako ženske zaposliti, kako potekajo porodniške, kako se ne sme zgoditi, da ko se ženska vrne v službo, ne vedo, kaj bi z njo počeli. Zato je Islandija tako uspešna. 

Pri nas se na nivoju države s tem nihče ne ukvarja. V zvezi s tem ni nobenega pametnega zakona. Vse je na nivoju priporočil in blagih ukrepov. Tisto, kar je vidno v Sloveniji na tem področju, se izpostavlja kvečjemu na nivoju posameznega podjetja, ni pa sistemskega pristopa. 

To, kar sta pokazali pandemija covida-19 in pospešena digitalizacija, do katerih je prišlo čez noč na globalni ravni, je, da je premalo zaposlenih ter da računalniki in roboti ne bodo zamenjali ljudi. Ljudje bomo ostali še naprej, ker smo konec koncev mi tisti, ki ustvarjamo posel. Se bo pa seveda spremenil način dela. 

Nahajamo se v časih hitrih sprememb in nenehnih izzivov, na katere se morajo znati podjetja učinkovito odzvati. Katere lastnosti mora po vaših opažanjih imeti vodja, da bi lahko uspešno vodil svoje podjetje skozi tovrstne situacije?

Menim, da je bila epidemija pokazatelj, da mora biti vodja čustveno zelo stabilen. To lastnost pričakujejo podjetja, okolje in zaposleni ter je v zadnjih letih številka ena, če govorimo o mednarodnem okolju. Druga lastnost je empatija, kar se je prav tako pokazalo med epidemijo. Ljudje so različno reagirali na spremenjene razmere. Eni so bili veseli, ker so delali od doma, drugi so trpeli. Po vsem svetu je prišlo do porasta mentalnih bolezni na ravni, ki jih nikoli prej nismo videli. Ljudje so bili v stiski. Vodja, ki ni empatičen, je imel težavo to zaznati in odreagirati na to. 

Rekla bi, da je za vsakega vodjo ključno tudi vodenje z integriteto; da tisto, kar rečeš, tudi narediš. Da daješ s poštenjem ritem podjetju, ki ga vodiš. Tudi odprtost in radovednost. Mislim, da morajo biti vodje radovedni, morajo se znati učiti. Zagotovo se je pri vodjih povečala tudi stopnja kreativnosti. Način vodenja po principu ukazov in kontrole je že zdavnaj preteklost. Na nek način moraš biti tudi motivator, da v teh časih pelješ ljudi naprej. 


Delovno okolje je čedalje bolj podvrženo digitalizaciji. Vse večjo vlogo pri delovnih procesih prevzema umetna inteligenca. Številni zaposleni se bojijo, kako bo to na dolgi rok vplivalo na njihovo delo oz. da bo njihovo delovno mesto izginilo. Bi rekli, da je ta skrb upravičena? 

Menim, da se je v zadnjih dveh letih pokazalo, da kljub pospešeni digitalizaciji ljudje niso izgubljali služb. Na svetu je prišlo do pomanjkanja delavcev, saj so zaposleni samostojno dajali odpovedi. Od začetka pandemije je bilo v obdobju zadnjih 30 let na svetovni ravni največ odpovedi. Največ odpovedi so dale osebe, ki v družini primarno skrbijo za otroke. Med njimi je bilo več žensk. Odpovedi so dale, ker niso zmogle te kompleksnosti, da delajo od doma, skrbijo za gospodinjstvo, otroci se šolajo od doma, najmlajši otrok pa je bolan. Številni delodajalci se temu niso znali prilagoditi. 

To, kar sta pokazali pandemija covida-19 in pospešena digitalizacija, do katerih je prišlo čez noč na globalni ravni, je, da je premalo zaposlenih ter da računalniki in roboti ne bodo zamenjali ljudi. Ljudje bomo ostali še naprej, ker smo konec koncev mi tisti, ki ustvarjamo posel. Se bo pa seveda spremenil način dela. Človek se bo moral naučiti delati s tehnologijo. V tej situaciji smo dokazali, da znamo delati s tehnologijo in da lahko preživimo. 

Katere izzive, s katerimi se trenutno soočate pri svojem delu, bi izpostavili?

Smo globalna korporacija s 25.000 zaposlenimi, ki smo razpršeni po vsem svetu. Trenutno se kot številne druge organizacije soočamo s pomanjkanjem zaposlenih. Iščemo najboljše talente na svetu in kjerkoli jih lahko dobimo, jih zaposlujemo. V zadnjih 15 letih imamo v podjetju ekstremno hitro rast. Dobiti najboljše ljudi na svetu, ki bi lahko delali pri nas – to je trenutno naš največji izziv. 

Bila sem otrok jugoslovanskega para (takrat smo bili še pod Jugoslavijo). Hiša mojih staršev je bila polna prijateljev od vsepovsod. Med njimi so bili ljudje iz bivše Jugoslavije pa tudi z drugih koncev sveta; Nemci, Grki, Italijani itd. Na to sem navajena od malega in verjetno tudi zato tako dobro funkcioniram v mednarodnem okolju. Čudno bi mi bilo biti ves čas statično v eni državi z enim narodom. 

Na katere svoje dosedanje karierne dosežke ste najbolj ponosni?

Najbolj sem ponosna na vso znanje, ki sem ga lahko prenesla na ljudi, ki sem jih mentorirala. Najbolj me veseli, če se je kdorkoli, ki je z mano delal v zadnjih 20 letih, zaradi tega karkoli dobrega naučil in to vključil v svojo karierno pot. Vse nagrade, ki sem jih dobila - Artemide, nagrade World Economic Foruma in podobno - so samo plakete. Ljudje, ki si jih razvil pod sabo ali ob sebi, so dokaz tega, ali si dober vodja ali ne.


Če bi imel dan eno uro več; kako bi jo izkoristili?

Mogoče zase (smeh). Sem mamica in imam hčerko, ki bo konec maja stara dve leti. Moje življenje trenutno izgleda tako, da vsak dan hitim iz službe domov, da sva čim več časa skupaj. Spat jo dam ob 20. uri in preden zaspi, je ura 21. Potem moram narediti še kaj doma, še enkrat preverim računalnik. Naenkrat je ura ena zjutraj in grem spat. Trenutno mi torej primanjkuje časa zame. Tega izkoristim za šport, sprehod na Golovec, pilates ali fizioterapijo. Tudi kavice s prijateljicami pogrešam. Tega je v zadnjem času čedalje manj, ker smo vse razpete v digitalnem delovnem okolju, z otroki in z različnimi obveznostmi, zato se je težko uskladiti.

Če bi morali izpostaviti tri knjige, ki ste jih prebrali, in so na vas naredile največji vtis; katere bi bile to in zakaj?

Trenutno berem predvsem knjige o razvoju otroka, sem pa v preteklosti seveda brala tudi marsikaj drugega. Pred kratkim sem prebrala tri knjige, ki so med seboj sicer zelo različne. Ena je Mož z imenom Ove avtorja Fredrika Backmana. To je preprosta knjiga, ki jo prebereš v enem večeru. Na sarkastično-humorističen način ti da vpogled v to, kaj je življenje, koliko je vredno in kako ga izkoristiti. Drugo knjigo, ki sem jo dobila od dobrega službenega kolega, je napisal madžar Albert-László Barabási. Naslov knjige je The formula: The universal laws of success. Govori o tem, zakaj so nekateri ljudje nadpovprečno uspešni. Obstaja formula, po kateri se izračuna teorijo uspešnosti. Tretja knjiga je Knjiga, za katero si želite, da bi jo prebrali vaši starši avtorice Philippe Perry. Ko sem rodila Mijo, sem prebrala gore knjig in to je bila ena, ki mi je bila zelo všeč, ker govori o vzorcih, ki jih dobimo v svoji družini in jih potem apliciramo naprej na svoje otroke; kako se je treba tega zavedati in se naučiti upravljati z njimi.

Vaše rojstno mesto je Frankfurt, kjer ste preživeli tudi prva leta svojega življenja. Kako se ga spominjate?

Ostal mi je v lepem spominu. Frankfurt bo zame vedno posebno mesto, ki ga nikoli ne bom pozabila. Ravno prejšnji teden sem bila tam. Na frankfurtskem letališču sem se smejala sama sebi, ker sem eno uro iskala klobaso v žemljici (Frankfurter Wuerstchen), po katerih je mesto znano. Dva dni prej sem vizualizirala, kako jo bom pojedla, in kot zanalašč tam, kjer jo običajno kupim, lokala ni bilo več, zato sem bila povsem nesrečna (smeh). Ko se spomnim nekega kraja, mi hrana vedno predstavlja neko čustveno povezavo.


Drug spomin je reka Majna, ob kateri se nahaja Frankfurt. Ko sem bila majhna punčka, sva tam z očetom hranila račke. Spomnim se tudi, kako je ob njej kolesarila moja mama z mano na kolesu. Tretja stvar, ki se jo spomnim, je odraščanje v multikulturnem okolju. Bila sem otrok jugoslovanskega para (takrat smo bili še pod Jugoslavijo). Hiša mojih staršev je bila polna prijateljev od vsepovsod. Med njimi so bili ljudje iz bivše Jugoslavije pa tudi z drugih koncev sveta; Nemci, Grki, Italijani itd. Na to sem navajena od malega in verjetno tudi zato tako dobro funkcioniram v mednarodnem okolju. Čudno bi mi bilo biti ves čas statično v eni državi z enim narodom. Fleksibilnost prilagajanja na raznolike narode, na raznolike ljudi imam očitno že od malih nog. 

Ko sem bila mlada in sem začela delati, je bilo zame vse delo in vse je moralo biti zelo organizirano. Orientiranost na dejstva in cilje – to je bil moj moto. Včasih sem postala nestrpna, če so bili ljudje počasnejši od mene. Bila sem (pre)hitra in sem vse prehitevala. Morala sem se naučiti strpnosti, ker bi drugače ljudje okoli mene trpeli. 

Katero spoznanje, do katerega ste prišli v življenju, se vam zdi najbolj pomembno?

Pred leti sem se naučila, kako odkopim tisto, kar se mi dogaja čez dan v službi, in pridem domov kot Melanie. Nekaj je biti poslovna ženska v pisarni in s strankami, nekaj drugega pa je biti žena, mama, sestra in prijateljica. Ko sem bila mlada in sem začela delati, je bilo zame vse delo in vse je moralo biti zelo organizirano. Orientiranost na dejstva in cilje – to je bil moj moto. Včasih sem postala nestrpna, če so bili ljudje počasnejši od mene. Na živce mi je šlo, zakaj so tako počasni in zakaj se pritožujejo, saj se da to, kar jim predstavlja problem, enostavno rešiti. Naučila sem se, da je vsaka resnica vsakega človeka v danem trenutku svoja resnica, svoja situacija. Naučila sem se strpnosti, ker prej nisem bila taka. Bila sem (pre)hitra in sem vse prehitevala. Morala sem se naučiti strpnosti, ker bi drugače ljudje okoli mene trpeli. Hkrati je seveda treba biti strpen doma, ker to ni moje poslovno okolje, kjer jaz o vsem odločam (smeh). Treba se je znati prilagoditi, pomeniti in sprejeti kakšen kompromis.