Število sladkornih bolnikov v Sloveniji in tudi po svetu strmo raste. Kaj je vzrok?
Kriv je naš način življenja. Narašča predvsem sladkorna bolezen tipa 2, včasih imenovana starostna. Sedeč način življenja, malo gibanja, dovolj hrane, užitek pri hrani, reklame za različne jedi in zadovoljstvo, ki bi ga ob tem doživeli (ko jih pojemo oziroma popijemo), na drugi strani pa premalo časa za zdravo kmečko kuhanje in hrana na hitro – vse to prispeva, da vnašamo mnogo več kalorij, kot jih porabimo. Telo prenese zalogo 10 odstotkov rezervnih kalorij in se seveda brani tako odvečnih maščob kot odvečnih ogljikovih hidratov. Zato zmanjšuje odgovor na hormon inzulin (naraste rezistenca, kot rečemo), ravnovesje se poruši in zbolimo. Soroden vzrok je za vse presnovne bolezni, a lahko bi rekli, da za vse srčno-žilne bolezni in nekatere malignome. Vsi vemo, da se poleg diabetesa začne pojavljati povišan krvni pritisk, povišane maščobe (in okvara koronarnih žil), poveča se pojav predvsem črevesnih malignih bolezni.
Enkrat me je en gospod vprašal, kateri obrok je za »zdravje«. Kolikor se spomnim od naših babic, so za zdravje vedno svetovali le post, nobene dobre večerje ali kosila. Podobno je pri sladkorni bolezni tipa 1, ki pa se sproži z različnimi dejavniki, podobno kot alergije (pretiran imuni odgovor, navadno na blago vnetje). Tako tudi pri otrocih vidimo (res počasnejši) porast sladkorne bolezni tipa 1, žal pa vse več tudi nekdaj starostne sladkorne bolezni. Če ima 16-letnik 90 kilogramov in več, žal ne zboleva več kot »otrok«, pač pa že po 10 do 15 letih bolezni opažamo preobremenitve ožilja, predvsem ledvic – to je 10 let prej, kot bi jih pričakovali pri starejšem bolniku.
Močno povišan sladkor povzroči hudo možgansko kap in smrt. Blago povišan sladkor pa povzroči blago kap, ki naredi človeka invalida in uniči kakovost življenja njemu in tudi vsej njegovi okolici.
Ali je res, da so razmere dodatno poslabšali omejitveni ukrepi med epidemijo?
Epidemija je za sladkorne bolnike skrajno neugodna. Če je nekdo zaprt doma, se ne more gibati. Kar koli poje, je preveč – še huje, ko je doma, je še bolj »lačen« in še bolj ima čas razmišljati o tem. V manjšini so tisti, ki so bivanje doma izkoristili za povečanje aktivnosti, igro z otroki, mogoče izlet v najbližjo okolico. Zelo veliko naših bolnikov je dejansko vsaj malo povečalo telesno težo in hkrati s tem povišalo povprečno raven sladkorja.
Druga stran pa je depresija: že tako je komunikacija med nami in posebno med mladimi slaba zaradi modernih tehnik in spletnih aplikacij, zdaj se je stanje še poslabšalo. Če bi imel kaj besede pri vladnih ukrepih, bi čim prej po epidemiji ponovno organiziral tabore za mlade, kot so bili včasih planinske šole, taborniški kampi, delovne brigade in podobno. Gibanje, skupni duh, pripadnost skupini, člen v tej skupini, sodelovanje pri reševanju nalog – vse to bi prispevalo tako k vzpostavitvi aktivnosti kot zmanjšanju depresij. Tudi za starejše smo včasih organizirali obiske ob različnih kulturnih praznikih, po občinah in krajevnih skupnostih; žal se je vse to nekam izgubilo.
Ali so sladkorni bolniki dovzetnejši za okužbo s covidom-19?
Iz svoje prakse ne bi mogel potrditi, da je za sladkorne bolnike kaj slabše, niti za druge kronične bolnike, kot so ljudje s povišanim pritiskom ali astmo. Po literaturi je tveganje večje, a spet seveda glede na urejenost bolezni. Pri urejenem diabetiku z normalnimi vrednostmi sladkorja naj bi bil faktor 1,6 – res pa je, da pri neurejeni bolezni (glikirani hemoglobin > 8 odstotkov) ta faktor naraste na osem- ali 10-krat več. Med bolniki iz naših ambulant sem opažal več težav in slabši potek predvsem pri tistih s povečano telesno težo, jasnega mehanizma za razlago tega ni (mogoče slabše dihalne mišice in podobno). Tako za ljudi s sladkorno boleznijo priporočamo le standardne preventivne ukrepe, morda res bolj redno jemanje vitamina D (za večjo odpornost), seveda pa svetujemo redno cepljenje proti gripi, pnevmokoku in seveda covidu-19.
Krvni sladkor bi bilo do 45. leta smiselno kontrolirati enkrat letno, nato pa dvakrat letno, posebno še, če je bolezen v družini ali če je bila v nosečnosti.
Sladkorno bolezen ima vsak deseti Slovenec. Mnogi postavljene diagnoze nimajo oziroma bolezenskih simptomov ne prepoznajo. Kako nevarno je, če ostane neodkrita?
Blage oblike sladkorne bolezni so nevarne, ker povzročajo resne težave. Močno povišan sladkor denimo povzroči hudo možgansko kap in smrt. Blago povišan sladkor pa povzroči blago kap, ki naredi človeka invalida in uniči kakovost življenja njemu in tudi vsej njegovi okolici. Kot nekoč lahko še vedno le priporočim, da bi bilo smiselno kontrolirati krvni sladkor do 45. leta enkrat letno, nato pa dvakrat letno, posebno še, če je bolezen v družini ali če je bila v nosečnosti.
Če je pravočasno odkrita in ustrezno zdravljena, je lahko življenje z njo normalno, mar ne?
S sladkorno boleznijo živimo povsem normalno, če le upoštevamo načela zdravega življenja. Kot gotovo veste, se celo opušča izraz sladkorna dieta, ker ga je nadomestil izraz zdrava prehrana. Težava je v tem, kaj je za nas normalno življenje, ker se svet in vrednote življenja tako hitro spreminjajo (vseeno je, ali po našem mnenju na bolje ali slabše), da resno posegajo v naš življenjski slog, tudi če se tega zavedamo in skušamo ukrepati. Če pa ljudje skrbijo za normalen sladkor in predvsem zdravo gibanje, ni pričakovati nobenih posebnih omejitev ali zapletov niti glede na preostalo populacijo, mogoče so sladkorni bolniki celo na »boljšem«, če jih primerjamo z drugimi, tudi nevarnimi kroničnimi boleznimi.
Zakaj moramo imeti krvni sladkor urejen?
Krvni sladkor je pomemben presnovni dejavnik in zagotavlja energijo tudi v kritičnih trenutkih, ko na primer zaradi pomanjkanja kisika ne delujejo drugi procesi, zagotavljanje energije iz maščob, denimo. Če ga je ali premalo ali preveč, so moteni procesi ne le glede energije, pač pa številni drugi (rast, razvoj, odpornost, strjevanje krvi in še bi lahko naštevali) tako pri še nerojenem otroku kot potem pri odraslih. Dnevna nihanja sladkorja so poznana tako pri živalih kot rastlinah (cirkadiani ritem), ljudje nismo nobena izjema.
Sladkorni bolezni tipa 2 se lahko precej izognemo s čim bolj zdravim načinom življenja. To je vsekakor lažje reči kot storiti. Nam lahko svetujete vsaj, kako začeti?
Po mojem mnenju bi morali začeti v skupnosti, s prijatelji, znanci in sorodniki. Skupaj bi izbrali kakšno prijetno aktivnost (vseeno, ali balinanje, namizni tenis, izlet s kolesom ali plesne vaje), ki bo redna in se je bomo veselili. Lahko si na telefon naložimo program štetja korakov in malo tekmujemo, kdo jih naredi več. Če jih naredimo 7000 dnevno, je odlično, več kot 10.000 pa super. Če naša aktivnost pade pod 3000, bo verjetno začela naraščati teža. Na skupni aktivnosti se dogovorimo še za kakšen dober jedilnik, kaj kuhati in kako, navadno je idej med prijatelji dovolj in res ni treba poseči po hitri hrani. Menim, da danes pogrešamo najbolj to, skupnost. Osamljenost je žalostna, depresivna, brezvoljna in zelo nestimulativna za zdravo življenje. Na vprašanje, kako naj moderni fitnes preoblikujemo ali povežemo z društvom kmečkih žena in podobno, pa tudi jaz (še) nimam odgovora.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: