Lokal je bil razdeljen na štiri dele. V pivnici, kjer sem delala jaz, smo stregli mnogim rednim gostom: tovornjakarjem, farmskim delavcem (nekateri so bili napol aboriginske krvi) in občasnim aboriginskim gonjačem živine, ki so ravnokar prejeli ček za dvesto dolarjev, da bi ga unovčili v pivnici. Do naslednjega jutra jim je večina denarja skopnela. Čeprav so bili aborigini lahka pivska tarča, jih ljudje po tihem niso odobravali, zato so redko prišli v pivnico. V salonu so stregli turistom in nekaterim rednim gostom malce višjega družbenega položaja, toda ljudje so pogosto prehajali iz enega dela v drugega. Aboriginom so sicer dovolili vstop v biljardno sobo, a ne brez nejevolje. V notranjem baru, udobni, a neokusno opremljeni sobi, so pili policisti, odvetniki in belci višjega razreda. Tja je bil aboriginom vstop prepovedan. Čeprav to ni bilo legalno ali izrecno označeno, so vsi vedeli, kaj pomeni napis »Cenjene goste naprošamo, da prihajajo v ta bar v elegantnih oblačilih.« Med težaki v pivnici je bil znan kot bar za pedre. Ta lokal vsaj ni imel pasjega okenca kot večina drugih lokalov na Severnem teritoriju. To so bila majhna okenca na zadnji strani pivnice, kjer so prodajali alkohol ta črnim.

Nastanjena sem bila v majhni prepišni luknji na zadnji strani pivnice, opremljeni z aluminijasto posteljo, ki jo je prekrivalo zapacano, živorožnato posteljno pregrinjalo iz ženilje. Domačim sem pisala vedra pisma in vsem razlagala, kako vadim dresuro živali na orjaških ščurkih, kako sem jih premikastila v podreditev, ker pa se bojim, da se bodo nekega dne obrnili proti meni, jim raje ne polagam glave v njihov gobec. Toda za šalami se je skrivala rastoča depresija. Pridobitev kamel, ali celo informacij, se je izkazala za neznansko težjo, kot sem si mislila. Do takrat so se govorice o mojem načrtu že razširile po mestu in med gosti niso sprožale le salv porogljivega smeha, temveč so me zasule z dovolj ne­uporabnimi in netočnimi informacijami, da bi lahko z njimi založila knjižnico absurda. Zdelo se je, da nenadoma vsi vse vedo o kamelah.

Človeku ni treba pregloboko kopati, da bi odkril, zakaj so nekatere izmed najbolj jeznoritih feministk na svetu odraščale pod živomodrim avstralskim nebom, preden so spakirale svojo imovino v potovalke iz kože kenguruja ter jo pobrisale v London ali New York ali katerokoli drugo mesto, kjer je antipodni mačizem nežno izpuhtel iz njihove z bojnimi ranami zaznamovane zavesti, kot se razblini kakšna srhljiva nočna mora, ko se človek prebudi v zoro novega dne. Kdorkoli je v Alice Springsu kdaj delal v baru, namenjenemu zgolj moškim, bo razumel, kaj hočem povedati.


* Se nadaljuje ...