Prispela sem k vratom popolne bele podeželske hiške, obkrožene z drevesi in trato. Pristna avstrijska hišica v alpskem slogu, lepa, toda precej prismuknjena med tukajšnjimi rdečimi balvani in prašnimi vrtinci. Ograde so bile iz ročno obtesanih brun in zvitih vrvi – delo spretnega rokodelca. Na oknih obokanih hlevov so cvetele pelargonije. Vse je bilo kot iz škatlice. Pri vratih me je pozdravila Gladdy Posel – ptičici podobna ženska srednjih let, z obrazom, ki je pričal o trpljenju, skrbeh in nezlomljivi volji. In kancu sumničavosti. Toda bila je prva oseba, ki se na mojo idejo ni odzvala s pokroviteljsko nejevero. Morda jo je le bolje prikrila. Ker njenega moža Kurta ni bilo doma, sem se dogovorila, da se vrnem naslednji dan.

»Kakšno se ti kaj zdi mesto?« je vprašala.

»Gnilo,« sem bleknila in v trenutku obžalovala svoj odgovor. Zadnje, kar sem želela, je bilo, da bi se ji zamerila.

Prvič se je nasmehnila. »No, potem se boš verjetno znašla tu. Samo zapomni si, da je večina ljudi tukaj norih in da moraš paziti nase.«

»Kaj pa ta črni?« sem vprašala.

Sumničavost se je vrnila. »Frdamano nič ni narobe s ta črnimi, razen tega, kar belci počnejo z njimi.«

Zdaj sem bila jaz na vrsti za nasmeh. Gladdy je bila očitno upornica.

Naslednji dan me je Kurt prišel pozdravit s tolikšno mero navdušenja, kot mu jo je dovoljevala njegova germanska narava. Oblečen je bil v svežo, brezhibno belo obleko, z enako brezhibnim belim turbanom. Če ne bi imel ledenomodrih oči, bi človek mislil, da je bradati, žilavi Maver. Ko sem stala v njegovi bližini, me je spominjal na padli daljnovod – ena sama nevarna, prasketajoča energija. Bil je žilast, s temno zagorelo poltjo in zgaranimi, žuljavimi rokami. Zagotovo najbolj nenavaden človek, kar sem jih kdaj videla. Komaj sem izustila, kako mi je ime, že me je peljal na verando in mi s širokim, škrbastim nasmehom, ki mu kar ni izginil z obraza, natančno razlagal, kakšno bo moje življenje naslednjih osem mesecev.

»Čuj, tak se boma zmenla – ti boš hodla sem delat osem mescov, pol boš kupla eno mojo kamelo in te bom naučil, kak se jo zdresira, pol si boš pa dobla še dve divji kameli in to bo to. Mam lih eno pravo kamelo za tebe. Ma samo eno oko, pa ni važno – močn je in zadosti zanesljiv za tebe, ja?«

»Ja, ampak ...« sem zajecljala.

»Ja, ampak ka bi ti?« je nejeverno zavpil.

»Koliko bo stal?«

»Aja, kolko bo koštal? Ja. Čakaj malo. Dam ti ga za tisoč dolarov. Bagatela.«

Slepa kamela za tisoč dolarjev, sem pomislila pri sebi. Za tak denar si lahko kupim preklemanega slona.

»To je zelo prijazno od vas, Kurt, ampak veste, jaz nimam denarja.«

Njegov široki nasmeh je počasi splaval po vodi.

»Ampak lahko delam v pivnici, tako da ...«

»Ja. Tak bo vredi,« je rekel. »Ja, ti boš delala v gostilni, pa tu kot moja vajenka za futer in najemnino. Začneš nocoj, pa boma vidla, iz kakiga štofa si in je stvar zrihtana. Maš vlki zegn, frajla, da ti bom dal to šanso.«

Skozi meglo svoje nejevere sem napol dojela, da me je pretental. Odpeljal me je k meni namenjenim prostorom v hlevu, stopil noter in se vrnil z mojo novo opravo kamelarke. Nadela sem si široko belo obleko in si poveznila trapasti turban na svoje svetle lase in oči. Bila sem kot kak shizofreni pek. Ko sem se zagledala v ogledalu, sem prasnila v smeh.

»Ka je zaj, si preveč nobl ti za te cote, al kaj?«

»Ne, ne,« sem mu zagotavljala. »Le nikoli se nisem videla kot Afganistanka, to je vse.«

Peljal me je h kamelam, na najino prvo učno uro.

»Zdaj je tak, začeti moraš na podnu in pol gre gor,« je dejal ter mi podal metlo in smetišnico.


* Se nadaljuje ...