Pomagajmo Anini družini, bolezni so jih ohromile, vzeli jim bodo dom

»Za mano je še ena neprespana noč. V samoti. Sprašujem se, kaj še lahko naredim, kam naj se še obrnem, kako naj najdem izhod. Smo v dolgovih – 'dno družbe', 'socialci', 'izkoriščevalci' ... poslušamo od okolja.«

Anino pismo, 11. 1. 2022

Nadaljuje s samoizpraševanjem, kje se je zalomilo. Zre v svojo preteklost in nizajo se ji življenjski prelomi, ki so jo oblikovali. Z mamo sta živeli sami. »Bila sem 'pridna punčka',« zapiše, a ne dovolj, da bi jo mama imela rada. Pri 15 je pobegnila od doma. O tem, kaj vse je mama z njo počela, še ne more govoriti. 

Naše težave so bile očitno prevelike, da bi jih lahko s pomočjo CSD rešili. Odslovili so me, naj pokličem, če bom še kaj potrebovala, jaz pa sem v mislih le preračunavala, koliko jogurtov lahko kupim za svojo družino za ceno tega klica, ki je njim samoumeven in iz katerega je jasno, da moje stiske ne začutijo. 

Naj tukaj prekinem Anino zgodbo, za trenutek. Vidite, to je tisto, kar danes, si upam trditi, vemo: otroštvo nas zaznamuje nesluteno, dasiravno so nas še do nedavnega strokovnjaki prepričevali, da lahko rane očistimo, da lahko, če le hočemo, polomljene peruti rehabilitiramo. Lepo vas prosim ...

Anine zdravstvene težave so se začele že v najstništvu. Kopičenje bolezenskih simptomov, a zdravniki so jih pripisovali – najstništvu. Močni glavoboli, zmedenost, utrujenost. Naposled je izvedela, da ima tumor v glavi. Sledili so operacije in zdravljenje, posledice jo bodo spremljale vse življenje. Med okrevanjem spozna partnerja, znanke in znanci ga ne odobravajo. Ana ne razume, zakaj ji to govorijo. Partner jo razume, tudi sam ima grenko družinsko izkušnjo. In ona se počuti prvič varno. Ljubljeno. Nekdo, ki jo ima rad, je ob njej. Kupita hiško na vasi in jo začneta obnavljati. Večino stvari postorita sama, ker znata in zmoreta. Na banki najameta manjši kredit. 

Varnost se prvič zatrese, ko partner izgubi službo in se zapre vase. Čuti se izigranega, kajti naknadno ugotovi, da mu delodajalec ni plačeval prispevkov. Ana mu skuša pomagati. A je ne pusti k sebi. Partner je tudi v hudem sporu z bratom zaradi dediščine po starših, sodni procesi se vlečejo, odvetniki stanejo. Medtem Ana rodi tri otroke. Družina se drugič zatrese, ko Ana ponovno zboli. Tumor se vrne. Zdravljenje. Bolniška. Postaja vse težje, Ana skuša »zaspati«, a jo reši soseda. Na njeno pobudo in vztrajanje odideta po pomoč na pristojni center za socialno delo. Išče sogovornika, ki bi jo razumel. Ne najde ga. »Naše težave so bile očitno prevelike, da bi jih lahko s pomočjo CSD rešili.« Tako razmišlja. Vloge so ji zavračali zaradi najrazličnejših razlogov. Prepogosto zato, ker ni pravilno izpolnila obrazca. Počuti se odrinjeno, pojavi se znan občutek zavrženosti. »Odslovili so me, naj pokličem, če bom še kaj potrebovala, jaz pa sem v mislih le preračunavala, koliko jogurtov lahko kupim za svojo družino za ceno tega klica, ki je njim samoumeven in iz katerega je jasno, da moje stiske ne začutijo.« 

Kot petčlanska družina so se znašli pod težo stalnih dolgov. Pritiski izvršiteljev, rubežnikov, nemoči, ko stroškov ne moreš več obvladovati. In kar je najhuje: sodba okolice, izključevanje, šikaniranje otrok in posledično popolna osamitev. Prepogosto razmišljanje, da zanje ni več mesta na tem svetu. Celotna stiska terja nov davek. Plačujejo ga tudi otroci. »Kot bi se potuhnjene genske bolezni izvrgle na plan zaradi vsega, kar doživljamo kot družina.« Vsi trije imajo hudo kožno alergijsko bolezen, zaradi česar jih je sram pred vrstniki, sin ima še neoperativni benigni tumor v ušesu, najstarejša hči pa nevzdržne migrene. 

Mož je pred enim tednom doživel zastoj srca. Je v bolnišnici.

Ana pove, da sta z možem storila vse, kar sta lahko, da bi se rešila dolgov. Ves čas sta delala, več služb hkrati, dokler ju ni doletela bolezen. »Preračunavanju, koliko je nujno za otroke in preživetje ter koliko razdelimo izvršiteljem, katerih stroški enormno naraščajo, ni več videti konca. Nevzdržen je ta strah, kdaj bo izvršitelj potrkal na vrata in vdrl v naš dom. Kar ga je sploh še ostalo. Ob vsakem obisku imam občutek, da si nas lastijo. Ponižujejo in žalijo pred otroki. Nikomur ne privoščim takega življenja. Kaj sem naredila narobe?«

Zdaj jim grozi odvzem doma.

P. S.: Spoštovane bralke, cenjeni bralci. Prosim vas, da stopimo skupaj in pomagamo Anini družini po najboljših močeh. Za vsak dar se vam že vnaprej zahvaljujem.