Pomagajmo Ani in njeni hčerki, izgubili bosta dom

Zakaj bi bilo pomembno slišati njen glas? Zato da bi vsi mi razumeli, kdo človek je, bržčas celo zelo blizu nas, pa ga sploh ne vidimo, kaj šele poznamo. Da bi razumeli, kako pomembno je, da nemočnemu človeku pomagamo po najboljših močeh. In da življenje nima smisla, nobene vrednosti, če sočloveka ne vidimo in ne slišimo. Takšno življenje odteče. Zaradi arogance, sebičnosti, vzvišenosti. Ne pozabite, vsi smo dokončni. 

Mama jo je triletno zavila v odejo in jo v zgodnjih jutranjih urah, ko dan še ni napovedal svojih barv, odložila v sosednjem kraju, pred trgovino. Našla jo je, kakor so Ani v kasnejših letih povedali, prodajalka, ki je prišla v službo. 

Ko je bila Ana stara tri leta, jo je mama zapustila, očeta nikoli niti poznala ni. Mama jo je zavila v odejo in jo v zgodnjih jutranjih urah, ko dan še ni napovedal svojih barv, odložila v sosednjem kraju, pred trgovino. Našla jo je, kakor so Ani v kasnejših letih povedali, prodajalka, ki je prišla v službo. Bila je šokirana, kajti deklica je bila čisto tiho, najprej je sploh ni opazila, mislila je, da je nekdo zopet nanosil smeti pred trgovino. Potem je pogledala znova in znova, osupla, da je pred vrati trgovine živo bitje. Povsem tiho, ni jokala, ni govorila. Poklicala je policijo. Bilo je pred štiriintridesetimi leti. 

Zdaj lahko zapišem celo, da se je zgodil srečen preobrat, kajti center za socialno delo jo je namestil k rejnikoma, ki sta jo imela rada. Tako pove sama. Ne more reči, da je bilo to lepo otroštvo, ampak tudi drugi, razmišlja, so živeli tako ali celo še slabše. Ve, da je morala delati zelo trdo, živeli so skromno, niso se veliko pogovarjali, skupna kosila so minevala v tišini in molitvi, ampak nihče je ni tepel. Zato misli, da je z rejnikoma imela srečo. Ve pa, da to ni bila prava družina, pa ne zato, ker je bila druga, ampak ker je rejnica ni nikoli objela, tako kot mame objemajo otroke. Ker se smeha sploh ne spomni, še danes ji je neugodno, če se smeji. Ana še pove, da ima več sestra in bratov, veliko, in da je mama vse dala v rejništvo. Med sabo nimajo stikov, ker so vsi v prevelikih bolečinah, nekateri njeni sorojenci so imeli res strašno otroštvo in zdaj se vsak bori po svoje z zlom, ki jim ga je naložila mama. Ko je Ana dopolnila 18 let, sta ji rejnika dejala, da je čas za odhod. Vemo, takrat sta tudi nehala dobivati denar zanjo. Zato je morala oditi. 

Naredila je srednjo gostinsko šolo, zelo hitro dobila zaposlitev, pri prvem delodajalcu še streho nad glavo. V delu je uživala, ker če je kaj znala, je bilo to delati. Hrepenela je po ljubezni, verjela je vanjo, zato jo je prvi fant, ki ga je spoznala, sicer petnajst let starejši od nje, z lahkoto prepričal o pravljici. Pri še ne dvajsetih je rodila punčko, potem pa je partner zelo hitro pokazal svoj pravi obraz. Nasilje, o katerem noče govoriti, jo je skorajda zlomilo, a ji je delodajalec ponovno ponudil streho nad glavo in s punčko se je preselila tja. Pravi, da sta s hčerko, ki je danes stara že enajst let, živeli solidno, nič jima ni manjkalo, pred letom in pol je Ana s kreditom celo kupila skromno leseno zidanico na obrobju vasi, kar si je od nekdaj želela. Ampak Ani se je življenje ponovno zasukalo. Prvič marca, ko se je zaradi epidemije gostilna zaprla, jo je delodajalec odpustil, potem si je našla novo zaposlitev, a je jeseni, ob vnovičnem zaprtju države, spet izgubila službo. Znašla se je v hudi stiski. Kredita ni mogla več odplačevati, saj še za sprotno življenje ni imela. Začela je opravljati priložnostna dela, da sta imeli denar za najnujnejše. 

Ana pove, da jo ves čas bodri zgolj ena misel. Da njena hči ne sme živeti njenega življenja. Zato se bori in se bo, do konca. 

No, da o šolanju na daljavo brez računalnika in interneta niti ne govorimo.

Ana za konec pove, da jo ves čas bodri zgolj ena misel, da njena hči ne sme živeti njenega življenja. Zato se bori in se bo, do konca.

P. S.: Spoštovane bralke, cenjeni bralci: če imate možnost, vas prosim, da pomagamo Ani in njeni hčerki zbrati sredstva za poplačilo kredita. Odplačati mora še približno osem tisoč evrov, zato bo vsak naš prispevek zelo pomemben, da obdržita svoj dom. Velikokrat nam je že uspelo s skupnimi močmi, vem, da nam bo tudi tokrat. Hvala, ker pomagate.