Polona Vetrih: Temu svetu še vedno vladajo vse preveč agresivni moški

Gledališka umetnica. Pripovedovalka zgodb. S polnim in razgibanim življenjskim repertoarjem. Dama. Samosvoja gospa pronicljivega duha. Rahločutna ženska z izostrenim čutom za prav. Za resnico. O sami sebi. In svetu okoli sebe. Tisto, kar pove, pove pošteno. Kritično. Dobronamerno. In takšna vzbuja močna čustva. Ena in edina. Polona Vetrih.



Foto: Bojan Salaj/Narodna galerija

V zadnji zelo osebni in izpovedni uprizoritvi Ne pozabite na rože ste dodobra predihali svoje odločitve in poti v polnem življenju, tako zasebno kot profesionalno. Služiti talentu in umetnosti je malce obremenjujoče, a obenem v veliko zadovoljstvo, mar ne?

Ja, hvala bogu, vsaj to. Delam zelo težek, zahteven, izpostavljen poklic, v gledališču te ljudje najrazličneje tudi izkoriščajo. A vendar, to je poklic, ki je izjemno zanimiv, kjer se vedno kaj dogaja, in je seveda poklic za posebne ljudi. Vsak, ki je v gledališču v službi, ne glede na to, kaj dela, mora imeti za to dar. Tisti pa, ki ga od daleč opazujejo in ga hočejo ocenjevati, morajo zelo veliko vedeti. Danes o tem, za kaj v gledališču gre, pišejo ljudje, ki razmišljajo zelo parcialno, samo o eni vrsti gledališča, čeprav je na več ravneh in zajema mnogo zvrsti in plasti življenja, predvsem pa premalo vedo in se nočejo poučiti. Taki ljudje delajo gledališču veliko krivico. Kritiziram tudi uredništva, ki povabijo k sodelovanju kogar koli. Upam, da so ljudje dovolj pametni in si ogledajo predstave ter sami ustvarijo svoje mnenje, in tudi če berejo – jaz jim tega sicer ne priporočam – vzamejo spisano zelo z rezervo. Veste, so pa tudi v naših vrstah ljudje, ki so malomarni do svojega poklica. Včasih slišim, joj, se mi ne ljubi, kdaj bo tega konec … In si mislim: zakaj ne greš?! Prepusti prostor komu, ki bo rad delal. To je pač poklic, kjer se je treba zelo žrtvovati. Če nisi za to, je bolje, da greš.

Velikokrat premišljujem, kaj je gensko narobe s Slovenci. Mislim, da preprosto ne znamo in ne moremo še razmišljati v tem kontekstu, da je naša domovina tudi Evropa in smo Evropejci, da nismo samo Kranjci pa Dolenjci pa Štajerci … In da tisto, česar ne razumemo, ni nujno slabo. 

Torej igralka oziroma igralec si ali pa ne. A tudi če je dar dan, vztrajate, da uspeha ni, če ni discipline, trdega dela in poštenosti. In seveda iskrenosti. Vi imate »čisto dušo« in se ne znate pretvarjati – tudi ko načrtujete vloge?

Moram reči, da se kaj dosti z vlogami ne ukvarjam. Nekako imam občutek, da mi ni treba, ker so vse v meni, le spomniti se jih moram. Pri igralskem poklicu je pomembno, da se ukvarjaš z različnimi stvarmi in se ne prepustiš malodušju ali lenobi niti takrat, kadar ne delaš. Kariere nisem pretrgala od devetnajstega leta, a vedno sem menila, da bi jo z lahkoto. Morda bi lahko to storila, če bi se preselila v drugo okolje. Ali zmorem ali ne? A veste, da ne vem. Rada bi bila pravična, pa ne znam odgovoriti. Za zdaj je izpoved, ki jo nosim v sebi, močna. Reči, da sem samo igralka, je premalo. Dejansko mislim, da izpovedujem zgodbe. Sem pripovedovalka zgodb. Čisto odkrito povem tudi, da nikoli nisem kaj dosti premišljevala o tem, kdo sem, kaj sem – v tem smislu se nisem analizirala. Nikdar se nisem naslajala nad svojo tako imenovano slavo, uspehom, ker, prvič, niti ni bilo časa, in drugič, če bi to začela početi, ne bi mogla naprej. Dokler pa igraš, se moraš pri vsaki predstavi kaj novega naučiti. Če tega nočeš, je bolje, da nehaš. Ker ni pravično. Res mislim, da sem se taka rodila. In pika. S tem talentom sem se rodila, bil mi je dan, izkoristila sem ga, kolikor se je dalo v teh majhnih slovenskih razmerah. In kljub težavam. Imela sem in še imam čudovito publiko. V glavnem. Razen ene ali dveh predstav, ki so bile podhlajene zaradi publike.

Polona Vetrih v avtobiografski izpovedi Ne pozabite na rože. Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana

Zamerljivi niste, kajne?

Razmišljam, da včasih ljudje pridejo v gledališče, bodisi ker so kupili vstopnico bodisi imajo abonma, pa niso razpoloženi in pričakujejo, da jih bom v tisti uri in pol dvignila. Že, malo jih, a če ne sodelujejo, je zelo težko. Slovenska gledališka publika ni tako ljubezniva, kot je denimo angleška. Velikokrat premišljujem, kaj je gensko narobe s Slovenci. Mislim, da preprosto ne znamo in ne moremo še razmišljati v tem kontekstu, da je naša domovina tudi Evropa in smo Evropejci, da nismo samo Kranjci pa Dolenjci pa Štajerci … In da tisto, česar ne razumemo, ni nujno slabo. Tega, česar ne razumemo, tudi ni treba odklanjati. Potruditi se in skušati stvari razumeti in sprejeti – tega ljudje pri nas velikokrat ne zmorejo ali nočejo. Učimo se tuje jezike, hodimo čez mejo, ampak gledamo zadeve zelo turistično in nismo zmožni zaobjeti karakterja druge kulture, načina razmišljanja … Drži, za kaj takega je potreben čas. Ampak ko enkrat usvojiš obrazec, ostane v tebi, kamor koli greš. Seveda se je tudi to treba naučiti. Kot vsedrugo v življenju.

Trapasto zaščitništvo, ki ga imamo Slovenci, slovenski starši dandanašnji, nikamor ne vodi. Otroka je treba pripraviti na življenje. Vem, kdo bo rekel, češ, kaj govorim, ko sama nimam otrok, ampak jaz dobro vem, kako je biti otrok. Tega nisem pozabila. Vem, kaj me je moja mama učila. 

Premorete ogromno zdrave življenjske modrosti. Vas ni nikoli nič zadrževalo, da poveste, kaj mislite? Tega ni v vašem značaju?

Meni je vseeno, povem tisto, kar mislim, da je prav. Ne vem, ali je za koga preveč, za drugega premalo. Jaz povem tisto, kar mislim, da je prav. In pri tem ne lažem. Umetnost zahteva poštenje. Veliko predanosti in veliko poštenja. Tudi samokritike – kar pomeni, najprej sebe kritiziraj, potem druge, ker kritizirati je najlaže. In veliko discipline. Brez talenta pa ni nič, absolutno nič. Tisti, ki ni nadarjen za gledališče, tudi pometati v njem ne more. Predvsem pa moraš imeti teater neizmerno rad. To je vera. Tako v predstavi Ne pozabite na rože kot v pripovedi Podobe iz življenja slikarke Ivane Kobilca govorim ravno o tej veri. In to je dobesedno kot vera v boga. Tako se potem nekam pride. Je pa tako, da je igralski poklic tudi pravičen. Včasih se zdi, da ne boš zlezel nikamor naprej in ti ljudje celo škodijo. Mene so zelo ovirali.

A osebne neodvisnosti niste izgubili. Ste si usodo krojili sami?

Morala sem. Ker so mi bila neka vrata zaprta, sem morala poiskati drugo pot in so se mi odprla druga vrata. Pravzaprav bi se morala zahvaliti tistim, ki so me ovirali, kajti lahko bi obtičala. Imela sem korajžo, seveda, in nisem obtičala. Veste, kako se stvari v življenju zasučejo proti ljudem, ki drugim delajo slabo? Kar naenkrat odpadajo. Ni jih več. Gredo nekam drugam, živijo druga življenja – tistih, ki so bili najbolj krivični do mene, ni več. Vsakemu človeku, ki je v enaki stiski, v kakršni sem bila jaz, ko mu drugi ne dovolijo imeti talenta, biti drugačen, inteligenten, čeden ali kar koli, bi rekla, da je treba malo potrpeti, ker kar naenkrat se bodo zavedeli, da teh ljudi ni več. Da so odšli drugam. Tako je v življenju.

Foto: Urša Premik/RTV SLO

Torej vas ne skrbi pretirano, kam se vrti svet? Ali pač? Kako se počutite v okoliščinah, ko je vse programirano na moč in denar, v človeških srcih pa so strahovi in predsodki?

Najsrečnejša bi bila, če bi lahko živela samo v svetu, ki ga obvladam. In to je svet umetnosti, lepote, estetike, poštenja, odkritosrčnosti, lucidnosti … Ampak to mi ni dovoljeno. Že ko grem čez cesto, sem ogrožena – od avtomobilov, kolesarjev, ki vozijo kjer koli, nespoštovanja in neprofesionalnosti na vsakem koraku, plehkosti, egocentričnosti ... Spomnim se oddaj, ki sem jih gledala pred leti na tujih kanalih, ko so znanstveniki nakazovali, da ta civilizacija mogoče ne bo vzdržala. No, zdaj govorijo že odkrito, da gre naša civilizacija h koncu. Nočem reči, da bo konec sveta, ampak tako kot zdaj živimo, prav dolgo ne bomo mogli več.

No, sicer veliko govorimo o ekologiji.

To bomo že nekako uredili, ampak naši človeški odnosi, nehumanost, odtujenost, sovražnost, da tako rečem, to je pa bolezen, ki je nalezljiva. Ta svet je šel tako daleč, da se kolesja ne da več ustaviti. Zelo se strinjam s Slavojem Žižkom, ki je rekel: »Ja, na koncu tunela je luč, ampak to je vlak, ki drvi proti nam.« Bolje kot je povedal, ne bi mogel.

Več ženske modrosti in energije bi bilo še kako dobrodošlo. Vendar če se srečajo ženska in dva moška, bosta moška vedno potegnila skupaj, tudi če ima ženska prav. To pa je primitivno. 

Do katerih spoznanj ste se dokopali na potepanjih po svetu? Kakšno je stanje duha v drugih deželah?

Kultura vedenja je na izjemno nizki stopnji. Je pa res, da je morda pri nas bolj kritično, kot je denimo v Angliji, kjer zunanja forma veliko pomeni. Treba se je znati vesti, sicer te izločijo. Denimo, še vedno trdim, da so angleški bobiji zelo vljudni policisti, medtem ko za naše lahko trdim skoraj isto kot za Francoze … Prosim, to res moram povedati: bralkam in bralcem bi zelo odsvetovala, da potujejo čez pariško letališče Charles de Gaulle.

Kaj strašnega se vam je pa tam zgodilo?

Letališče je konfuzno, tujci, ki tam delajo, so še kar ljubeznivi, policija je pa katastrofalna. Ko ti pregledujejo dokumente, se vedejo samopašno. Poslušajte, policija je tudi zato, da pomaga ljudem, ne samo da se znaša nad tabo. Človek v uniformi ima položaj, ampak ga mora spoštovati. Nekateri si to razlagajo, kot da imajo oblast nad nami. To je problem, s katerim se umetnik žal srečuje, ker mora iti tudi kdaj ven in narediti predstavo. Ljudje živimo v zelo grozljivem času. In še nekaj naj dodam: temu svetu še vedno vladajo vse preveč agresivni moški. Več ženske modrosti in energije bi bilo še kako dobrodošlo. Vendar če se srečajo ženska in dva moška, bosta moška vedno potegnila skupaj, tudi če ima ženska prav. To pa je primitivno.

Foto:  Adrian Pregelj/RTV SLO

Verjamete, da je mogoče kaj še spremeniti?

Plehkost tega življenja je pogubna in ta sistem, ta neoliberalizem nas vodi v pogubo. Samo poglejte, kako mladino vzgajamo. Starši navajajo otroke k egocentričnosti, egoizmu, cele družine se vozijo s tistimi kolesi po pločnikih. Ja, otrok je majhen, ne more na cesto, se izgovarjajo. Pojdi na avtobus, ne vozi se po tistem delu pločnika, ki je namenjen meni, peški. Ali pa pod arkadami v mestu, ki so si jih kolesarji vzeli za svoje!

Zdaj ste se razburili.

Kaj ne, predstavljajte si, da bi se v Tokiu ljudje tako vedli. Ali v New Yorku! Da bi bili tako netolerantni drug do drugega. Tega v velikih mestih ni. V velemestih so strpni. Ne moreš drugače živeti, saj crkneš. Mi imamo zdaj glavno mesto, ne glede na to, kaj vse je mestna občina dobrega naredila, ki je še ena velika provinca. In mi Slovenci se nočemo premakniti za milimeter. Bog ne daj. A navaditi je treba že mladega človeka, da nekdo še vedno živi poleg tebe. Veste, kjer počitnikujem, je kolonija. In pomislite, kaj tam počnejo voditelji, ki naj bi mlade ljudi vzgajali v plemenitejšem duhu! Predvajajo jim – tako slišim – tudi nesprejemljivo muziko za kvarjenje okusa. Namesto da bi jim denimo rekli: »Ko greste skozi naselje, morate biti malo tišji … Pozdravite, ko koga srečate …« Kako bodo ti ljudje živeli? Kako? Trapasto zaščitništvo, ki ga imamo Slovenci, slovenski starši dandanašnji, nikamor ne vodi. Otroka je treba pripraviti na življenje. Vem, kdo bo rekel, češ, kaj govorim, ko sama nimam otrok, ampak jaz dobro vem, kako je biti otrok. Tega nisem pozabila. Vem, kaj me je moja mama učila.

Težko je živeti v tej državi. Vsi pravijo, joj, kako je lepo ... Ja, je lepo, živimo med gorami, polji in jezeri, ampak živimo z ljudmi in včasih je z njimi res zelo težko. 

Povejte, no.

Preprosto je. Nauči otroka, da bo človek. Sicer je bolje, da ga nimaš. Pa če nimaš časa, je tudi bolje, da ga nimaš. Ne držite se vzorcev, da je treba imeti moža, ženo, otroka, službo, stanovanje … Pa iti na vikend, na potovanje … Kliše. Živimo v klišejih. Marsikdo potem prizna, joj, pravzaprav jaz nisem bil ali bila za poroko … Ne omejujte se s klišeji, ki so nam jih vrinili. Bodi korajžen in živi svoje življenje. Pa upoštevaj sočloveka. That's all. To je vse.

Najbrž se strinjava, da se je treba odločno postaviti proti rasizmu in ksenofobiji, antisemitizmu, ki je v razmahu.

Drugačnost nas ne moti samo zato, ker je ne znamo sprejeti. Mislim, da je prisoten tudi strah. Strah pred tem, da bomo morali začeti drugače razmišljati, se odpreti, sprejemati ljudi drugače … V boga kot takega ne verjamem, a v eni od monodram rečem, da je bog samo eden, in ne glede na to, kako ga imenujemo, na nas gleda prijazno iz vseh kotov sveta. A kdo je kriv, da se včasih zdi, kot da ne živimo vsi na istem planetu? Verjetno tudi mi sami, ker nismo nikoli sprejemali ljudi, ki so prihajali k nam, tako, kot bi jih morali. Evropi se vzvišenost vrača kot bumerang. Izrazit primer je Velika Britanija, ki ne bo nikoli priznala, da ni več imperij, in gre raje iz Evrope, kot da ne bi bila prva država v njej. To je v njihovi naravi. Taki so. Vendar naj se ne čudijo: če si koloniziral toliko sveta, se bo to enkrat vrnilo. In seveda, potem ko so stvari na konici, so tudi muslimani, ki so rojeni v Angliji in Franciji, odveč, prav tako Judje in vse druge manjšine. Zakaj je toliko nestrpnosti? Zakaj se pojavljata neonacizem in neofašizem? Verjetno tudi zato, ker so tako slabi časi, ker je postal najbolj ceneni populizem novodobna ideologija. Zdi se, da sovraštvo prihaja v valovih. Nemočna Zahodna Evropa je rodila fašizem in nacizem, Hitlerja, Mussolinija, drugi neodločni voditelji so vse le opazovali, misleč, da se jih to ne tiče. Se vam ne zdi, da je zdaj precej podobno? Zdi se, da ljudje potrebujemo sovražnike. Pred in med drugo svetovno vojno so bilo osovraženi predvsem Judje, tudi Slovani, pa Romi, zdaj so muslimani. Kdo bo naslednji?

Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana

Kakšno sliko Slovenije vidite čez deset let?

Upam, da mi ne bo treba zmeraj samo v Sloveniji živeti. Zdaj seveda še igram in edino to me zadržuje tukaj. Povem vam, biti tujec v tujini ni tako lahko, kot si ljudje predstavljajo, po drugi plati pa se te problemi ne dotaknejo toliko, kot se te v domovini. Naj povem primer. Nedavno so v OZN glasovali, ali naj Velika Britanija vrne 60 otokov Mavriciju in umakne kolonialno upravo – na treh otokih ima ZDA vojaško oporišče, zaradi česar so izselili domačine. Slovenija se je vzdržala. Prosim, kaj nas zadržuje vrniti nekomu njegovo domovino? Kaj je z nami narobe? Kar naprej totalno podrepništvo, ki ga sovražim najbolj od vsega. Težko je živeti v tej državi. Vsi pravijo, joj, kako je lepo ... Ja, je lepo, živimo med gorami, polji in jezeri, ampak živimo z ljudmi in včasih je z njimi res zelo težko. A da ne bom pustila preveč črnogledega vtisa, naj na koncu povem, da v življenju, vse tja do najbolj drobnih opravil, srečam veliko plemenitih ljudi. Toda kaj ko včasih že peščica požre vso to plemenitost.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE