Polona Kisovec: Sreče ne moremo iskati v partnerju in v všečkih

Je strokovnjakinja za marketing. Pisateljica. Mama. Ločenka. Ženska. Na vprašanje, kaj je najbolj, Polona Kisovec zatrdi, da je najprej ona – Polona. Dovolj je že pogumna za to.

Foto: Blaž Samec

Vse omenjene vloge so del nje in se v življenju ter tudi posameznem dnevu prepletajo. Včasih bolj, včasih manj uspešno. Ko je bila mlajša, se je bala, da jo bo materinstvo oviralo pri kariernih ciljih. Svoboda in finančna neodvisnost sta zanjo namreč zelo pomembni. Med karanteno zaradi epidemije novega koronavirusa je brez težav na prvo mesto postavila ravno materinstvo. Resda je zato večkrat delala ponoči, a je bil čas s hčerama neprecenljiv. Tudi piše in ustvarja rada ponoči, ko se vse umiri in je lahko bolj v svojih občutkih. 

Odnos med dvema zrelima osebama je več kot samo ljubezen, je pogodba. Veliko jih vztraja v zakonu zaradi materialne varnosti, drugi zaradi otrok, tretji iz strahu ostati sam … Menim, da se splača potruditi za partnerstvo, če sta še ljubezen in spoštovanje med partnerjema. Preden se ločite, pomislite, ali ste pripravljeni na skupno starševstvo, kajti čaka vas veliko prilagajanja, organizacije, sprejemanja in odpuščanja. 

Polona, je bolj vznemirljivo iskati odgovore na »zakaj« ali rešitve iz »nemogočih« okoliščin?

Otrok okrog drugega leta začne spraševati »zakaj«, kar je pozitivno. Če pa si potem odrasli preveč belimo glavo z »zakaji«, lahko to na nas deluje negativno in obremenjujoče. Denimo ko se sprašujemo: »Zakaj se je ravno meni moralo to zgoditi? Zakaj se vedno postavim v napačno vrsto? Zakaj me ne ljubi?« Zato se ne želim preveč spraševati »zakaj«. Rajši iščem rešitve na videz nemogočih okoliščin. Pri tem upoštevam Paretovo načelo: 80 odstotkov proti 20 odstotkom. Se pravi, če imam problem, se 20 odstotkov ukvarjam s tem, zakaj je nastal, in 80 odstotkov, kako ga bom rešila. Ko oboje seštejem, lahko pridobim tudi izkušnjo več ter se iz tega kaj naučim. Deluje! Tako v medosebnih odnosih kot poslu. 

Obstaja za vsako »katastrofo« razumna razlaga?

Ljudje si želimo, da bi za vse dogodke v življenju lahko imeli razumno razlago. Menim, da včasih določenih stvari ne moremo razumsko dojeti in to se mi zdi povsem v redu. Navsezadnje se toliko dogaja v našem nezavednem – v nevromarketingu temu rečemo, da smo na avtopilotu –, saj vsako sekundo absorbiramo več kot 11 milijonov bitov informacij, kar je približno toliko, kot smo včasih lahko shranili podatkov na eno disketo. Zavestno pa lahko predelamo do šest informacij na sekundo. Edino prav je, da naša zavest ne more vsega predelati, ker bi naš procesor pregorel. Ko se tega zavedamo, je lažje sprejeti dejstvo, da si vsega preprosto ne moremo razumsko pojasniti. Zame osebno je to izjemno osvobajajoče dognanje. 


Smo v obdobju, ko menjamo ustaljen način razmišljanja in posledično življenja.

Okoliščine pravzaprav ne omogočajo drugega kot sprejemati nove čase in novo normalnost. Po večini so spremembe negativno sprejete, povezane so s stresom za vsakega posameznika, tudi če gre za spremembo na bolje. Dokaz za to je, da vztrajamo v toksičnem partnerskem odnosu ali službi, ki je ne prenesemo, samo zato, ker nas je preveč strah spremembe, strah, da bi bilo lahko še slabše. Če menite, da se ne bojite sprememb, lahko naredite test. Kolikokrat v piceriji naročite enako pico? Čeprav vedno vzamete meni in si ogledate različno ponudbo, se ponavadi odločite za isti okus, kajne? Bolj ali manj radi sprejemamo preverjene tako imenovane varne odločitve, te pa ne prinašajo sprememb. Svet gre naprej in tudi naše navade ter način razmišljanja ne morejo biti enaki kot prej. Preprosto se moramo prilagoditi in umestiti, to pa ni lahko. Zato so na žalost včasih negativni dogodki, na katere gledamo tako črno, edini, ki nas »prisilijo« v določene spremembe, ki se na koncu za nas izkažejo kot dobre. Poglejte samo, kako smo lahko med koronakrizo kar naenkrat spremenili nakupovalne navade. Kako smo denimo zaradi manj prometa zmanjšali ogljični odtis, a prej se tega nikakor ni dalo. Ali ko te po letih slabe zveze zapusti partner in se na novo rodiš, prej pa si sam ne bi upal narediti te poteze. 

To, da sprejmemo sebe, je najbolj pomembno. In pomirja?

To, da sprejmeš sebe, je pogoj, da si pomirjen sam s sabo. In ko si pomirjen sam s sabo, lažje sprejemaš svet, ljudi in dogodke okrog sebe ter spremembe, ki se dogajajo. Takrat preprosto živiš in za to ne porabiš preveč napora, energije, nisi nenehno v konfliktu s sabo in svetom, nisi več tako utrujen od vsega. Preprosto si dovoliš, da samo si. 

Frustracija zaradi občutka, da moraš biti v vsakem trenutku v najboljši koži, se pravi dobesedno popoln, nas preganja iz dneva v dan. Sreča je tako postala ultimativni produkt. Kar pomislite, kakšna obremenitev je to za posameznika! In zato se trudimo pokazati sebe v najlepši luči, s popolnim življenjem in telesom brez napak. Družbena omrežja so čudovit poligon za spodbujanje navidezne popolnosti s filtri in všečki. 

V knjigi Odklopi srečo, vklopi življenje ste orisali današnji svet, v katerem je virtualno naša vzporedna resničnost. Zakaj jo moramo prebrati?

Zdi se mi, da smo nenehno pod pritiskom doseganja navidezne popolnosti, ki nam jo vsiljujejo mediji, oglaševalci, družbena omrežja … Živimo v neoliberalističnem času, ko nam družba nalaga popolno odgovornost za svojo srečo. Če nisi srečen, je nekaj narobe s tabo. Frustracija zaradi občutka, da moraš biti v vsakem trenutku v najboljši koži, se pravi dobesedno popoln, nas preganja iz dneva v dan. Sreča je tako postala ultimativni produkt. Kar pomislite, kakšna obremenitev je to za posameznika! In zato se trudimo pokazati sebe v najlepši luči, s popolnim življenjem in telesom brez napak. Družbena omrežja so čudovit poligon za spodbujanje navidezne popolnosti s filtri in všečki. Všečki pa so postali družbeni kapital. 


Saj, nenehno bi se morali spraševati, koliko je glorifikacija sreče, uspeha, popolnega videza sploh povezana z našimi lastnimi željami in koliko nam je ideal vsiljen. Je, glede na izbor besedila, knjiga neke vrste osebni dnevnik?

Knjiga je napisana v prvi osebi in zato deluje kot osebni dnevnik. V mislih sem jo pisala za svojo najstniško hčer, za prijateljico pa za mamo … Sestro … Zase. V njej sem želela opozoriti na frustracijo novodobne ženske, ki živi sama, brez partnerja in brez otrok, ki hrepeni po ljubezni, sprejetosti in ki je zaradi telefona, elektronskih sporočil, tempa življenja, družbenih omrežij nenehno pod pritiskom doseganja popolne sreče in ki ne zna biti zadovoljna s tem, kar ima, medtem ko gre življenje mimo. Šele ko sreča svojega notranjega otroka, se lahko pomiri s sabo, svojimi čutenji. Deklica Moja – njen notranji otrok –, s katero doživita različne dogodivščine, je tista, ki jo spomni, da življenje ne šteje všečkov, ampak da življenje daje všečke.

Digitalno najbolj spreminja naše odnose – in nas oddaljuje ter obenem obdaja s tistim, kar tako ali tako že poznamo, mar ne? Kaj menite, ali smo danes lahko bolj srečni brez partnerja ali brez všečkov?

Povejte mi, če ste zelo lačni in ste na dieti, ste bolj srečni, če pojeste sirni ali mesni burek? 

Nisem srečna, da moram biti na dieti in, seveda, še manj srečna sem potem, ko med dieto pojem burek.

No ... Problem je, da všeček v nas sproži občutek ugodja, sprosti se dopamin, ki je posledica všečka. Zato tako kot od hitre prehrane postajamo odvisni od družbenih medijev, ki prinašajo stanje instantne zadovoljitve. Podoben problem lahko nastane tudi v toksičnem partnerstvu. Najpomembneje se mi zdi, da moramo razumeti, da sreče ne moremo iskati zunaj sebe, ne v partnerju ne v všečkih. In ko se tega enkrat zavemo, smo lahko srečni brez partnerja in brez všečkov oziroma kljub partnerju in kljub všečkom ali – če vam je ljubše – s partnerjem in všečki. Sami odločamo. 

Vaša življenjska maksima, če dovolite, bi bila, da vas nihče ne more streti. Imam prav?

Včasih bi prisegala na te moške parole moči in neuklonljivosti, a zdaj na to gledam drugače. Če se jajce stre od zunaj, se življenje konča, če pa se stre od znotraj, se življenje začne. Včasih moram dopustiti, da se tudi strem, da lahko živim in ostajam v stiku s sabo. 

Naša družba ženske uči, da sta zakon in materinstvo edino, kar nam lahko omogoči samouresničenje. Zato v pojem zakona in materinstva vlagamo svojo celotno identiteto. S tem pa prevzamemo tudi vso odgovornost za uspeh zakona.   

Pred tremi leti ste starše in otroke nagovorili z leposlovnim prvencem, slikanico Zakaj Lunina vila in Sončni princ ne živita skupaj?. Ste jo napisali, ker se o ločitvah ne govori (tako nekako kot o samomorih ne), ali čisto malo tudi zase?

Po ločitvi me je hčerka začela spraševati, zakaj z njenim očetom ne živiva skupaj in zakaj ne moremo več živeti skupaj. Nisem je želela vpletati v zapleteni čustveni svet dveh odraslih, ki sta preživela težke čase zaradi ločitve, a na njen »zakaj« sem nekako morala odgovoriti. Tako sem ji začela pripovedovati zgodbo o Lunini vili in Sončnem princu, dveh čudovitih bitjih, ki vsako žari s svojo svetlobo, in o ljubezni, ki včasih ne more premagati ovir. Želela sem, da nikoli ne bi bila razdvojena med mano in očetom ter da je ločitev ne bi zaznamovala, češ da ni dovolj dobra, in da ne bi verjela v ljubezen. Veliko ločenih mamic mi piše, da jim knjiga pomaga, da jim je lažje. Ja, z njeno pomočjo lažje sprejmeš ločitev in se končno znebiš glodajočega občutka krivde. 

Obstaja univerzalni odgovor, zakaj je v zakonu vredno ostati ali oditi?

Na prvo žogo bi rekla, da je to ljubezen. A odnos med dvema zrelima osebama je več kot samo ljubezen, je pogodba. Veliko jih vztraja v zakonu zaradi materialne varnosti, drugi zaradi otrok, tretji iz strahu ostati sam … Menim, da se splača potruditi za partnerstvo, če sta še ljubezen in spoštovanje med partnerjema. Preden se ločite, pomislite, ali ste pripravljeni na skupno starševstvo, kajti čaka vas veliko prilagajanja, organizacije, sprejemanja in odpuščanja. Vedite, da se večina otrok po ločitvi pobere in nadaljuje na številnih področjih v življenju tako dobro kot otroci v družinah s poročenimi starši. Vse je odvisno od tega, kakšni ste vi kot starš, in pomembno je, da čim bolj zmanjšate negativni vpliv ločitve na otroka. Vsaka, ki je to izkusila, ve, da je to lažje reči kot uresničevati. 


Napredek neizogibno prinaša tudi spreminjajočo se perspektivo do tradicionalne oblike odnosa med moškim in žensko in do poroke, poudarjate. Vi v sebi še nosite usodo, da je ločitev doletela tudi vas, saj ste otrok ločenih staršev?

Ne gre za usodo, ampak za vzorce in dogodke, vzgojo v otroštvu, ki so zaznamovali moje vedenje in čutenje. Ne nujno negativno, samo drugače od tradicionalnega razmišljanja. Nikoli nisem sanjarila o princu na belem konju.

Ste našli odgovor, zakaj se ženske krivimo za ločitev?

Menim, da zato, ker naša družba ženske uči, da sta zakon in materinstvo edino, kar nam lahko omogoči samouresničenje. Zato v pojem zakona in materinstva vlagamo svojo celotno identiteto. S tem pa prevzamemo tudi vso odgovornost za uspeh zakona. Prav tako nas kot deklice učijo, da moramo skrbeti za druge bolj kot zase, in ko si postavljamo cilje, imamo to vedno nekje v podzavesti. Zato smo tudi tako kritične in krute do žensk, ki ne ustrezajo temu arhetipu skrbnice in mame. 

Otroci ločenih staršev se največ sprašujejo »zakaj« – in tudi nase prevzemajo krivdo. Kako je vas ločitev staršev še zaznamovala in kaj otroku prinaša razkritje, da so starši razbili varni svet na koščke?

Takrat se mi je zdelo, kot da je življenje, ki sem ga poznala, umrlo, a pogreba ni bilo. Mogoče je bilo lažje, ker je povečini za naju s sestro skrbela mami, oče pa je bil pogosto službeno odsoten. A kljub temu se spomnim velike praznine, ki je nastala po ločitvi. Pogrešala sem pripadnost očetu in občutek varnosti, ki sem ga naenkrat izgubila. Danes si lahko priznam, da sem imela občutek, kot da me je vrgel stran, vse tri – mojo mamo, sestro in mene. Postala sem upornica, z očetom pa žal nisva več našla pravega stika. Velikokrat se sprašujem, kakšen odnos bi imela danes, če bi bil še živ. Po mojem bi se odlično razumela. 

Spomnim velike praznine, ki je nastala po ločitvi. Pogrešala sem pripadnost očetu in občutek varnosti, ki sem ga naenkrat izgubila. Danes si lahko priznam, da sem imela občutek, kot da me je vrgel stran, vse tri – mojo mamo, sestro in mene. 

In knjiga pomaga v zmešnjavi čustev otroku, ki razumsko ne more dojeti, zakaj je družina razpadla?

Marko Juhant, strokovnjak za vzgojo, je o knjigi Zakaj Lunina vila in Sončni princ ne živita skupaj? napisal: »V tragediji razpada družine je otrokom najtežje razložiti, zakaj starša ne bosta več živela skupaj. Vsak otrok se vprašuje po svojem prispevku k temu, da sta se starša skregala in razšla. Koliko krivde brez razloga otroci vzamejo nase! Ob branju zgodbe o Lunini vili in Sončnem princu otrok lahko prepozna, da mala zvezdica ni nič kriva za to, da gre vse narobe. Zato se lahko tudi v njem vzbudi upanje, da ni kriv, da gre družina narazen. Knjiga pride prav, ko se je otrok že soočil z izgubo družine. A odlično ilustrirano sporočilo je uporabno tudi kot uvod v pogovor o tem, da se bosta oče in mati razšla.«

Kot odrasla ženska ste ločitev sprejemali drugače kot deklica.

Seveda, saj sem bila jaz akterka, in ne le opazovalka. Mogoče sem zato takrat imela še toliko večji občutek krivde do svoje hčere, češ, ni mi uspelo. Slaba mama sem. In potem vsi očitki, ali bi lahko hčeri prihranila to frustracijo, kakšne bodo posledice … 

Kaj je najbolj pomembno pri tem, kako naprej?

Menim, da imamo ženske neizmerno sposobnost mehkega prilagajanja okoliščinam, zato se še v tako težkih trenutkih ne zlomimo, če le prisluhnemo same sebi in za trenutek zamrznemo pričakovanja drugih.

Ste srečna ženska?

Kot na koncu reče glavna protagonistka v moji knjigi Odklopi srečo, vklopi življenje: »Mah, naj koklja brcne srečo! Prmejdun, to je moje življenje.«

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE