Med božičnim okrasjem se danes najde marsikaj. Vsem bolj ali manj estetskim dodatkom na božičnih drevesih, venčkih in v namiznih dekoracijah je skupno predvsem to, da so pisani, barviti in polni bleščic. Včasih, ko plastika še ni silila v vse pore naših življenj, so si ljudje praznično okrasje znali poiskati v naravi. 

Foto: Smeerjewegproducties/Shutterstock

Naše zime niso radodarne z barvami, zato še toliko bolj izstopajo tiste vrste iz sveta dreves, ki se zimi ne predajo povsem golih vej. Zimzelene bodike nam postrežejo z vpadljivo rdečimi plodovi, ki čepijo na drevesih poleg temno zelenih bleščečih bodičastih zelenih listov. Ljudje smo v božičnem času bodiko oženili z belo omelo, katere plodovi se na drevesih pojavijo ravno pred prazniki in po vrh vsega še neverjetno lepo sodijo v decembrske domove. 

Praznični par z napako

In tako so bele kroglice bele omele in rdeče bunkice navadne bodike dobile pomembno nalogo, da med ljudmi zastopajo božič. Brez njiju si težko predstavljamo sodobne božične voščilnice, darilne vrečke in ovojni papir, v katerega z radostjo v srcu zavijamo božična darila. Čeprav se zdi, da je ta praznični dvojec priljubljen od včeraj in da ga je s seboj po svetu nedavno ponesel ameriški Božiček, ni tako. Belo omelo in navadno bodiko smo že davno povezali v božični par, ki pa ima napako. 

Foto: Marilyn Barbone/Shutterstock

Resnica o beli omeli 

Se sprašujete, kakšno napako? Takšno prav zares neumno in banalno. Bela omela v resnici ne bi smela biti bela omela, ampak povsem druga vrsta drevesnega zajedavca, ki se imenuje navadno ohmelje, ki raste kot zajedavska rastlina visoko v krošnjah hrastov in kostanjev. Pozimi v nasprotju z belo omelo odvrže liste in visoko v krošnji dreves njegova grmičasta rast postane skoraj nevidna. Izdajajo ga le živo rumeni plodovi in zadebelitve na vejah, kjer raste. Danes je navadno ohmelje od vseh povsem pozabljeno in ga zelo verjetno sploh ne poznate. Toda v keltskih časih je imelo v življenjih ljudi prav posebno posvečeno mesto. Keltski svečeniki so ga tako zelo častili, da so pod drevesom, kjer so ga v decembru našli, priredili pravo slavje. Iz plodov ohmelja, ki so jih iz drevesa rezali le z zlatim nožem, so skuhali napoj, ki naj bi v prihodnjem letu vsem ljudem in živalim, ki so ga zaužili, zagotovil plodnost, vitalnost in novo življenjsko energijo. 

Navadno ohmelje in bela omela sta sorodnika, oba rasteta kot zajedavca na drugih drevesih, le da ima ohmelje rumene jagode. Foto: Federico.Crovetto/Shutterstock

Poljubi pod omelo 

Potem pa so keltski časi minili in z njimi je šlo v pozabo tudi natančno znanje o rastlinah in njihovi uporabi. Navadno ohmelje in vse, kar je povezano z njim, je bilo v eni izmed knjig površno poimenovano kar bela omela. Napaka je bila storjena in nova zgodba o beli omeli je bila rojena. Svetost ohmelja se je prenesla na belo omelo. Tako lahko pojasnimo navado poljubljanja pod belo omelo, ki visi nad vrati, prihaja pa od Angležev in Američanov. Bela omela naj bi poljubljenim mladenkam simbolno prinesla večjo plodnost, vitalnost in več sreče, prav tako kot jo je pred tisočletji v keltskih časih prineslo navadno ohmelje. Običaj poljubljanja pod vrati, ki so ozaljšana s šopkom bele omele, z velikimi koraki globalizacije prihaja tudi v naše domove in se seli pod naše podboje. Pa naj mu bo, saj lahko poljubi pomenijo le ljubezen, in če pogledamo malo dlje v prihodnost, imajo lahko za posledico še tako želeno plodnost. Že marsikateri precej slabši in bolj puhloglav običaj smo iz dežele čez lužo brez pomisleka in upiranja sprejeli, zakaj konec koncev ne bi še tega. 

Tradicija poljubljana pod belo omelo je k nam prišla od Angležev in Američanov. Foto: Oksana_Schmidt/Shutterstock

Čudovita bodika

Poleg bele omele pa je v božičnem paru še bodika s čudovitimi rdečimi plodovi in zelenimi obstojnimi listi. V božični dekoraciji ostanejo lepi in nespremenjeni precej dlje kakor smrekove ali jelkine vejice. Te v toploti domačih kaminov in radiatorjev odvržejo iglice še pred koncem praznikov in gospodinjam povzročajo slabo voljo. Navadna bodika je pri tem bolj ubogljiva in tudi zato je postala obvezno zelenje pri okraševanju naših domov. Marsikje so ljudje celo tako intenzivno obrezovali v naravi redke bodike, da so popustile človeški požrešnosti. Bodika je v slovenskih gozdovih zavarovana drevesna vrsta in dreves iz gozdov se po vseh pravilih ne smemo dotikati s sekiro ali škarjami. Zimzelene veje lahko krademo le posajenim bodikam, ki zelenijo kotičke okrog naših domov.  

Bodika je v naravi zaščitena, zato je ne trgajte. Foto: Stella Oriente/Shutterstock


* Dr. Mateja Kišek je doktorica znanosti upravljanja gozdnih ekosistemov.