Barbara Lapajne Predin

Pohlevnost me jezi. In to zelo.

Je ženska, ki verjame, da se spoštovanje, prijaznost in sprejemanje drugačnosti pa tudi strpnost začnejo v domačem okolju. Barbaro Lapajne Predin poznamo po gledaliških, filmskih in televizijskih vlogah. Vmes, ko se je od igralstva začela čedalje bolj odmikati v producentsko delo, je izdala zbirko zgodb In smo šli, ki je bila tudi ena prvih slovenskih digitalnih knjig za mlade. Zdaj nagovarja ljudi kot družinska mediatorka in nas vse spodbuja biti bolj empatični.

Igralka, producentka, pripovedovalka pravljic, družinska mediatorka – zdaj spremembe niso več stalnica v vašem življenju, ali pač?

So, ker je to moj način življenja. Ugotovila sem, da približno vsakih deset let zamenjam poklic. V vsak nov izziv vzamem s seboj nekaj znanja, ki ga uspešno integriram v nove veščine in delo.

Pohvale so zelo pomembne in potrebne, vsak dan in vsem. Morajo pa biti realne, sicer gradijo lažno samozavest. Mi potrebujemo samospoštovanje in pozitivno samopodobo, to pa nam dajo stvarne pohvale. 

In navdih vas še vodi, kajne?

Navdih mora biti del mojih izzivov. Zelo težko bi se znašla pri delu, kjer bi samo sledila navodilom in ne bi imela svobode in možnosti spreminjanja vsebine svojega dela. Ustvarjalnost je bila osnovna pri igranju in pisanju, tudi kot producentka sem iskala nove poti predstavitve naših projektov. Kot predavateljica delam samostojno in uživam, ko pripravljam nove programe, iščem drugačne načine, da udeležencem predstavim določeno temo.



Katero je bilo vaše prvo pomembno spoznanje, odkar opravljate mediacije in transformativne pogovore?

Že med usposabljanjem za mediatorko me je trener Mišo postavil na trdna tla, ko mi je razložil, da kot mediatorka ne bom svetovala, ne bom pomagala ljudem z imenitnimi rešitvami itn. Ja, kaj pa bom počela, če je reševanje drugih moja odlična lastnost?! In sem se naučila, da je moja naloga pomagati do konstruktivne komunikacije. Ljudje sami najdejo vse rešitve, če najdejo pravi način komunikacije.

Zelo me jezi, ker so iz vseh naših šolskih programov izključili vzgojo. Vsepovsod poslušamo, da je vzgoja naloga staršev, naloga šole pa izobraževanje. S tem se ne strinjam. Vzgoja otrok bo uspešna, če bodo starši in učitelji delali z roko v roki. 

Reševanje drugih, pravite. Kako zgodaj ali pozno ste ugotovili, da je pomembno predvsem vedeti, kdo si, in se ne obremenjevati s predsodki tistih, ki imajo zelo fiksne ideje o tem, kako naj živijo drugi?

Ravnanje s predsodki različnih ljudi je pravzaprav naša velika težava. Ljudem, ki imajo svoja prepričanja, zelo težko pridemo blizu. Zato je pomembno, da se pogovarjamo o teh stvareh, prisluhnemo argumentom, ob čemer ne smemo biti razočarani, če ničesar ne premaknemo. Tega ne moremo početi z vsemi ljudmi in vsak dan znova, zato tako ravnajmo s tistimi, ki nam zelo veliko pomenijo oziroma za katere imamo občutek, da želijo kar koli spremeniti. Druge, ki načenjajo teme, polne sovraštva, je dobro ustaviti. Eden od stavkov je: »To je vaše mnenje, moje je drugačno.« Veliko možnosti vnašanja sprememb v način razmišljanja je pri otrocih. Zanimivo, na delavnicah na osnovni šoli, kjer z učenci delamo vaje iz empatije, predelujemo tudi stereotipe in moram priznati, da doslej še na enega niso padli. Niti tega ne priznajo, da so blondinke neumne. (Nasmeh.) Nasprotno, ogorčeni so, ker začenjam s tako trapastimi predpostavkami.



Jesper Juul, danski družinski terapevt, je v intervjuju za Ono dejal: »Poglejte, ko imajo otroci 15 let, se morate starši nehati vmešavati v njihovo čustveno življenje. Ni vaša stvar.« A nemalokrat počnemo prav to. In zelo podobno je v zakonih. Prav tako med sodelavci. Kaj se dogaja v naših odnosih?

Predvsem moramo vsakemu dopuščati njegova čustva. Moramo mu dati dovoljenje, da se počuti tako, kot se počuti. Pri otrocih je pomembno, da čustva poimenujemo. Tako začnejo prepoznavati, kaj se jim dogaja. Denimo ko vidimo, da je zelo žalosten, rečemo: »Vidim, da si zelo žalosten. Mi lahko poveš, kaj se dogaja? Ko se boš hotel z mano pogovoriti, sem tukaj, pripravljen(a) sem poslušati.« Enako je, kadar je jezen. Tako se nauči kasneje reči: »Žalosten sem.« Ali: »Jezen sem.« Vmešavanje in spreminjanje čustev, čustvenih stanj nima nobenega smisla. Naj fantki jokajo. Naj se punčke jezijo.

Če bi ljudje postali bolj empatični in ne iskali rešitev za druge, bi imeli psihiatri in terapevti dosti manj dela in bi se lahko ukvarjali s tistimi, ki jih res potrebujejo. Včasih človek potrebuje samo nekoga, ki si vzame čas, posluša in zna v pravem trenutku postaviti pravo vprašanje. Nič drugega. 

Na Oninem sestrstvu ste dejali, da je empatija osnovna preventiva nasilnega vedenja. Kako vzgajamo otroke?

Tisti, ki jih vzgaja prek empatije in z empatijo, dela prav. Trenutno je kar precejšna zmeda okoli vzgoje, nekateri starši so preveč avtoritarni, drugi preveč permisivni itn. Vsi pa delamo v dobri veri, da je prav. Žal je tako, da za avto potrebujemo izpit, za kolo imamo izpit, otroka pa dobiš v naročje in se moraš znajti. In velikokrat je težko. Zelo me jezi, ker so iz vseh naših šolskih programov izključili vzgojo. Vsepovsod poslušamo, da je vzgoja naloga staršev, naloga šole pa izobraževanje. S tem se ne strinjam. Imamo starše, ki sami niso vešči komunikacije ali izražanja empatije, nekateri s svojimi otroki živijo v ozkem krogu svoje družine in potem ko ti otroci pridejo v šolo, kjer jih je v enem razredu 25 ali 28, od njih pričakujemo, da bodo obvladali komunikacijo, izražanje čustev, empatijo itn. Vzgoja otrok bo uspešna, če bodo starši in učitelji delali z roko v roki. Oboji si morajo zaupati in starši morajo predati avtoriteto učitelju. Osnovni pogoj, da bo vzgoja uspešna, pa je, da imamo otroke radi, vsi: starši, učitelji, svetovalni delavci in mimoidoči. Če otrok, ki ga ne poznam, brca žogo po pločniku, mu bom vzela žogo in ga odpeljala na igrišče. Zato ker mi ni vseeno in ker imam rada otroke.



Povejte kaj o pohvalah in grajah, prosim.

Pohvale so zelo pomembne in potrebne, vsak dan in vsem. Morajo pa biti realne, sicer gradijo lažno samozavest. Mi potrebujemo samospoštovanje in pozitivno samopodobo, to pa nam dajo stvarne pohvale. Pohvalimo lahko vedenje ali osebo. Otrok, ki prejema realne pohvale, se bo tudi sam naučil prepoznati dobre stvari in jih pohvaliti. Pohvalil bo učitelja, starša ali kuharico v šoli.

Včasih velike besede sploh niso potrebne, dovolj je že, če nekoga, za katerega ti je mar, potrepljaš po rami in mu rečeš: »Rad te imam, kar koli že bo.« Kaj menite o tem?

Otrokom pripada brezpogojna ljubezen, ki jo moramo ves čas izkazovati. Z objemi, besedami ali trepljanjem. In najpomembneje je, da mu to povemo in pokažemo takrat, ko ga kaj polomi. Takrat je pomembno, da mu povemo, da ga imamo radi, da pa nam njegovo vedenje ni všeč ali je neprimerno, celo nevarno.

Vsak dan si vzemite en pogovor ali s partnerjem ali s kolegom v službi in se odločite, da ne boste odgovorili, dokler mu ne zastavite vsaj dveh vprašanj v zvezi s tem, kar je povedal. Boste videli, koliko stvari boste izvedeli in da ni vse tako, kot ste mislili vi. 

Ste ambasadorka empatije, ne?

Sem, saj verjamem, da je ključ do lepše komunikacije med nami. Na omenjenih urah empatije je ena od nalog, da otroci obujejo čevlje drugih ljudi (v razred prinesem tri velike škatle čevljev – velike, s petkami, športne, copate itn.) in se poskusijo vživeti v osebo, ki jih je nosila: kako se je počutila, ko jih je obula, kam je šla, kakšne volje je bila itn.

Se lahko vsi izurimo v empatiji?

Večina ljudi ima sposobnost empatije, le manjši odstotek je ima manj zaradi določenih težav, kot so denimo osebnostne motnje.



Ima empatija kaj opraviti s sočutjem?

Empatija pomeni, da smo sposobni razumeti, kako se določena oseba počuti. Sočutje pa pomeni, da povsem enako čutimo kot določena oseba. Na delavnici v Zagrebu smo se učili transformativnega pogovora. Udeležence učim, naj bodo empatični, postavljajo naj vprašanja, ki sogovorniku pomagajo razjasniti situacijo, v kateri so se znašli. In ko so delali v parih, mi je ena od udeleženk rekla, da je želela jokati s svojo sogovornico in da ji je bilo tako težko, ker je tudi sama doživela podobno zgodbo. Povedala sem ji, da ni to nič narobe. Predvsem če je zgodba zelo boleča za obe, naj jočeta. Gospa je bila do svoje sogovornice sočutna. Če pa bi se sogovornica želela z nekom pogovoriti, da bi raziskala svojo situacijo, bi potrebovala ob sebi empatično osebo, ki je lastna čustva ne bi premagala.

Koliko v teh krutih časih nenehnega tekmovanja, negotovosti, strahu, sovraštva še velja, da je, kot pravi Mark Twain, prijaznost jezik, ki ga slišijo gluhi in vidijo slepi?

Sem optimistka. Če bi ljudje postali bolj empatični in ne iskali rešitev za druge, bi imeli psihiatri in terapevti dosti manj dela in bi se lahko ukvarjali s tistimi, ki jih res potrebujejo. Včasih človek potrebuje samo nekoga, ki si vzame čas, posluša in zna v pravem trenutku postaviti pravo vprašanje. Nič drugega.

Če je človek v konfliktu, ne sliši druge osebe, ki mu govori. Zato je treba sogovornika najprej opolnomočiti v njegovih čustvih, to pomeni, da mu damo dovoljenje, da se počuti tako, kot se. 

Barbara, ali se znamo pogovarjati?

Predvsem znamo govoriti.

In še pomembneje: ali se znamo slišati?

To je pa že teže. Poslušamo samo toliko, da uganemo, kaj nam sogovornik želi povedati, in že smo glasni. Slišati pa pomeni, da poslušamo zato, da bi razumeli, kaj nam sogovornik pripoveduje. Vsak dan si vzemite en pogovor ali s partnerjem ali s kolegom v službi in se odločite, da ne boste odgovorili, dokler mu ne zastavite vsaj dveh vprašanj v zvezi s tem, kar je povedal. Boste videli, koliko stvari boste izvedeli in da ni vse tako, kot ste mislili vi. (Nasmešek.)



Kako komunikacijo spremenimo iz destruktivne v konstruktivno? Kako naj začnemo kazati svoja čustva, ki smo jih dolgo odrivali zaradi marsičesa, denimo da bi ugajali drugim, ker nas je strah itn.?

Orodja za konstruktivno komunikacijo je precej in se začne z aktivnim poslušanjem. Če je človek v konfliktu, ne sliši druge osebe, ki mu govori. Zato je treba sogovornika najprej opolnomočiti v njegovih čustvih, to pomeni, da mu damo dovoljenje, da se počuti tako, kot se. To ne pomeni, da se z njim strinjamo. Pomeni samo, da razumemo, kako se on počuti. »Vas je razjezilo, ker še niste dobili naše pošiljke. Pravite, da ste že trikrat klicali in se ni zgodilo nič.«

Ko ubesedimo svoja čustva, stavek pričenjamo z Jaz ...

Da. A ne zmeraj. Kadar pohvalimo, lahko uporabimo tudi t. i. ti-sporočilo. Če denimo sogovorniku rečemo, da nam je bil njegov način zelo žaljiv, temu ne more nasprotovati, temveč sprejeti, da se tako počutimo. Če pa mu rečemo, da je zelo žaljiv, je bil dejansko lahko samo naš sprejem tisti, ki smo ga prevedli za žaljivega.

Z leti sem se naučila, da povem, kar mislim, zlasti tistim, za katere sem prepričana, da jim je pomembno, kako se počutim. In naučila sem se poimenovati svoja čustva. Predvsem kadar sem jezna, to povem na glas in nato pojasnim, kaj me je razjezilo.

Ali lahko druge urimo v tem, da so prijaznejši, bolj človeški?

Ne, če človek nima te želje. Mi lahko samo s svojim vedenjem vplivamo na druge ljudi, ampak ne vedno in ne na vse. Je pa vedenje nekaj, kar se lahko naučimo, le želja mora obstajati.

Kdor vas pozna, ve, da je vaša dobra in slaba lastnost, da vedno poveste, kar mislite. Ker to veste, se večkrat ugriznete v jezik, sploh kadar so v igri čustva, mar ne?

(Smeh.) Z leti sem se naučila, da povem, kar mislim, zlasti tistim, za katere sem prepričana, da jim je pomembno, kako se počutim. In naučila sem se poimenovati svoja čustva. Predvsem kadar sem jezna, to povem na glas in nato pojasnim, kaj me je razjezilo. Ljudem, ki jih imam rada, sem pa to vedno povedala in pokazala.



Z možem Zoranom imata trdno povezano družino. Mislim si, kako se poslušate in slišite, ne povzdigujete glasu. Ali ste se vendar tudi malo priučili komunikacijskih veščin?

Sem kar glasen človek in ker sem se šolala za naglušno gospo v zadnji vrsti gledališča, se me zelo dobro sliši. (Nasmeh.) In ja, učenje komunikacijskih veščin mi velikokrat pomaga, da prepoznam napačne vzorce pri sebi in tudi pri drugih. Morda se zato nekoliko prej ustavim, grem na t. i. balkon (miselna distanca, da se pomirim) in spremenim destruktivno komunikacijo v konstruktivno.

Nisem popolna in to mi je kar všeč. Delam napake in se poskušam kaj naučiti iz njih ali pa jih kar pozabim in sem že spet v novi neumnosti. Popolnost je dolgočasna in jemlje čas, ki bi ga morali posvetiti uživanju in ustvarjanju. 

Kdaj čutimo ljudje največ stisk? Ko gre za ljubezen, vemo o njej vse in nič.

S sodelavkami ravno pripravljamo seminar z naslovom Ločitev – začetek skupnega partnerstva. Po razvezi je dobro, da se starši odločijo za konstruktivno komunikacijo v dobro otroka. In da razmislijo, katere reakcije so zato, ker želijo zaščititi otroka ali ker želijo obraniti sebe ali pa svojo travmo. Tu gre za razčiščevanje. Otroci so največje žrtve, ker so med dvema ognjema, poleg tega se jim velikokrat starši bojijo postavljati meje, češ, potem bodo drugega starša imeli rajši. Torej so starši žrtve lastnih strahov. Vedeti pa bi morali, da so za otroke pomembni, da jih imajo radi, in jim to velikokrat pokazati. Potem tudi ne bi smelo biti težav s postavljanjem meja.



To, da se trudimo biti popolni in pohlevni, nas uničuje, kajne?!

Nisem popolna in to mi je kar všeč. Delam napake in se poskušam kaj naučiti iz njih ali pa jih kar pozabim in sem že spet v novi neumnosti. Popolnost je dolgočasna in jemlje čas, ki bi ga morali posvetiti uživanju in ustvarjanju. Če delamo večje napake, samo pomeni, da bomo šli po daljši poti. Pohlevnost me pa jezi, in to zelo. To spodkopava naše samospoštovanje in smo zelo slab zgled za svoje otroke. Zato tudi učim asertivno vedenje, kar pomeni, da se znamo postaviti zase, da znamo postaviti meje, da znamo reči »ne«, in vse to tako, da spoštujemo sočloveka in njegove pravice, a pri tem ne pozabimo svojih pravic in dolžnosti.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE