Ameriški nevroznanstvenik dr. William H. Frey II., ustanovitelj centra za raziskovanje alzheimerjeve bolezni v Minnesoti in profesor na tamkajšnji univerzi, je kar petnajst let raziskoval vpliv in posledice joka. Njegova študija je postregla z zanimivimi rezultati, denimo, po izlivu solza olajšanje občuti 85 odstotkov žensk in 73 odstotkov moških. Ženske jočejo 47-krat na leto, moški pa sedemkrat. Vsaka epizoda joka traja v povprečju šest minut, največkrat pa jočemo med sedmo in deseto uro zvečer.



Jok pa ni le naš telesni odziv na žalost, jezo in razočaranje, temveč tudi učinkovita pot do ublažitve stresa, ki v sodobnem življenju prinaša velika zdravstvena tveganja, je prepričan dr. Frey II., ter nas posledično brani pred številnimi obolenji. Dolgotrajna izpostavljenost stresu namreč povečuje tveganje za srčno in možgansko kap, zato je nujno, da se mu izogibamo oziroma se kar se da hitro otresemo njegovega bremena. Denimo, z jokom, predlaga nevroznanstvenik, kajti solze so po njegovem prvi korak k reševanju stiske. Z jokom se bomo znebili čustvene prtljage in naredili prostor za pozitivna občutja.



Jok znižuje krvni pritisk in upočasnjuje srčni utrip, je ugotovil dr. Frey II., solze pa obenem odplakujejo strupe iz telesa. Ti strupi so sicer odgovorni za dvig ravni kortizola, tj. stresnega hormona, ki spodbuja željo po nezdravih prigrizkih ter nas posledično žene v debelost in obolenja, ki lahko tej sledijo.

Kdor zajoka brez sramu, je iskren in odprt, kar pomeni, da tudi stoji za svojimi čustvi, teh ne prikriva in javnosti kaže odkrit obraz, ne pa krinke. Z drugimi besedami, je močen in pogumen, ne boji se obsojanja okolice.



In še, kdor joka, je sočuten tudi do drugih. Kdor je v stiku s svojimi čustvi, bo dovzeten tudi za pomoč drugim v stiski in bo nesebično ponudil roko brez obsojanja. Nevroznanstvenik pa še trdi, da se lahko čustveni ljudje pohvalijo tudi z več ustvarjalne žilice.