Mateja Ocvirk Štrajhar o izgubi 14-mesečne hčerke: Smeh z bližnjimi je bil »zdravilo za mojo dušo«
Izguba otroka je ena najbolj bolečih življenjskih preizkušenj, ki za vedno zaznamuje človeka. Marsikdo si po njej nikoli ne opomore. Še težje je to storiti v družbi, ki smrt tabuizira in se iz strahu pred negativnimi čustvi izogiba soočanju z našo lastno minljivostjo.
To je doživela tudi tokratna gostja našega podkasta Onaplus Mateja Ocvirk Štrajhar, ki je pri rosnih šestih letih izgubila mamo, pred šestimi leti štirinajstmesečno hčerko Enjo, leto za tem pa še očeta. Hčerka Enja je po epileptičnem napadu, ki je sprožil dušitev, padla v komo in po devetih dneh na intenzivni negi umrla.
Učiteljica walfdorske pedagogike in mama štirih otrok nam je v pogovoru zaupala, da ji je bilo po smrti hčerke izredno hudo, ker ljudje okoli nje niso želeli izgovarjati imena Enja, kot da so se bali, da bodo s tem v njej sprožili žalovanje. A kot nam je povedala, je sama to doživljala drugače.
»Opazila sem, da ljudje pazijo, da ne izrečejo besede Enja. Jaz pa sem se želela o njej pogovarjati. Vsaj večino časa. Želela sem, da si govorimo zgodbice o njej, kaj vse smo počeli skupaj, ne pa da jo na neki način pozabimo, kot da ni obstajala.«
Prisluhnite izredno ganljivi epizodi tokratnega podkasta Onaplus:
Ena najhujših fraz, ki jih je pogosto slišala po izgubi Enje, je bila »Čas zaceli vse rane.« Čeprav se zaveda, da ljudje takšne klišeje pogosto izrečemo dobronamerno, ker ne vemo, kako bi pomagali, jo je prav ta stavek močno prizadel.
»Jaz pač nisem želela dati te bolečine stran. Nisem želela, da mi to bolečino kdo odvzame. Nisem želela, da jo čas zaceli, ker v bistvu v tistem najhujšem obdobju je bila ta bolečina še edina vez z njo, bolečina je bila moja Enja. Ta stavek mi je, čeprav vem, da ni bil mišljen tako, sporočal, kot da jo moram pozabiti,« nam je iskreno povedala Mateja in zaupala, katere stvari so bolje vplivale nanjo.
»Veliko bolje sem se počutila, če mi je kdo rekel: "Joj, Mateja, kaj pa lahko danes namesto tebe naredim?" Ali pa da je preprosto samo sedel z menoj, bil z menoj, jaz pa sem čutila, da se lahko zanesem na to osebo.«
V ganljivem pogovoru nam je priznala tudi negativne občutke, ki jih je sprožila smrt Enje, to so bili jeza, krivda, strah in tudi ljubosumje.
»Imela sem zelo močno fazo jeze. Jezna sem bila na cel svet. Jezna sem bila nase, na bližnje, tudi na Boga. Občutila sem krivdo, da nisem dovolj pazila, da sem jaz kriva, da se je to zgodilo. Potem strah. Strah me je bilo, da se bo še kateremu mojemu otroku zgodilo kaj takega. Ali pa ljubosumje. Bila sem ljubosumna na vse punčke tega sveta.«
In čeprav je človeški instinkt, da tovrstna čustva zatremo in jih pometemo pod preprogo, Mateja poudarja, da je bilo zanjo veliko bolj zdravilno, da se je soočila z njimi.
»Pomembno je, da si dovolimo ta čustva čutiti, spustiti k sebi, jih analizirati, ker šele potem jih lahko na neki način spustimo. Jaz sem jih, lahko rečem, s solzami odplaknila. Žalost je del življenja, tudi jok je del življenja. Ni treba, da smo ves čas samo nasmejani, kot mogoče od nas pričakujejo socialna omrežja ali pa družba. Tudi jok, žalost je del nas in s tem ni nič narobe.«
Slovo v bolnišnici je bilo težko, a ključno
Ker je imela ob smrti Enje doma dva majhna sinova, jo je prav materinska odgovornost, ki jo je čutila do njiju, gnala, da ni potonila v žalost, ampak da je stopala po poti žalovanja naprej in se začela sčasoma tudi smejati.
Smeh z bližnjimi je bil »zdravilo za mojo dušo«, pravi. A Mateja je poskrbela, da ni v družini vladal samo smeh, da njena fantka nista dobila občutka, kot da njune sestrice preprosto ni več. Zavedala se je namreč, da tudi otroci, tako kot odrasli žalujejo, in da pri tem potrebujejo oporo.
»Mogoče kdo reče ali pa je tak stereotip, da otroci, ker so še majhni, gredo lažje čez to, ampak ni tako. Daleč od tega. Tudi jaz sem bila otrok, ko mi je umrla mama, stara sem bila 6 let in lahko rečem, da sem zaradi tega na neki način kompetentna, da govorim o žalovanju otrok. Midva (z možem) sva dovolila, da se sinova prideta v pediatrično kliniko poslovit od Enje, in vsak se je notranje poslovil na drugačen način. Zelo pomembno se mi zdi, da sta jo videla tam,« nam je zaupala in poudarila, da med žalovanjem ne smemo pozabiti na otroke.
»Mi odrasli gremo po tej poti skozi razumski način, lahko kaj preberemo, znamo svoja čustva ubesediti, znamo koga vprašati za nasvet, otroci pa ne znajo. Otroci gredo zgolj skozi občutke in ne smemo jih spregledati. Midva sva se z njima ogromno pogovarjala, brala sva jima tudi terapevtske pravljice, skupaj smo jokali,« se spominja Mateja, ki nam je v podkastu še zaupala, kakšne intimne rituale so uvedli v družini, da se še danes spominjajo Enje, kako preživljajo praznike v njenem spominu, kaj jih osrečuje in kako se je spremenila sama ter njene vrednote po izgubi hčerke.
PREBERITE ŠE -> Voditeljica Edita Cetinski Malnar o izgubi sina: Spraševala sem, naj grem za njim ali ostanem tu
V podkastu, katerega gostja je bila tudi Carmen L. Oven, doktorica inkluzivne pedagogike, voditeljica, predavateljica in avtorica, ki v sodelovanju s slovenskim društvom Hospic vodi pogovorne večere na temo umiranja, žalovanja in minevanja, sta se Mateja in Carmen z voditeljico Manco Čampa Pavlin dotaknili še izgube nerojenih otrok in splava, pogrebne tradicije pri nas, soočanja z lastno umrljivostjo in poslavljanja od umirajočega, zlasti, če je to otrok, ki še ne govori, ali oseba, ki ni pri zavesti.
