Carmen L. Oven: Ženske, normalno je, če splav občutite kot smrt, ker to res je
V podkastu Onaplus je voditeljica Manca Čampa Pavlin gostila ženski, ki sta velik del svojega življenja posvetili temam o smrti, minevanju in umirjanju.
Poleg Mateje Ocvirk Štrajhar, ki je kot mala deklica izgubila mamo, pred nekaj leti pa se je morala posloviti od 14-mesečne hčerke, je o minevanju v globokem pogovoru govorila doktorica inkluzivne pedagogike, voditeljica in predavateljica Carmen L. Oven.
Ovnova deluje kot ambasadorka slovenskega društva Hospic, kjer vodi tudi pogovore v okviru Hospic Cafeja, katerih vodenje je prevzela od letos preminule Mance Košir.
V podkastu je spregovorila o tem, kdaj se je prvič bolj poglobila v preučevanje tem, povezanih s smrtjo.
»Začelo se je z dvema spontanima splavoma. Takrat sem se počutila popolnoma nemočno. In s to bolečino sem morala nekaj narediti. Kam umestiti ta dogodka v svojem življenju, ko dva, ki sta bila z ljubeznijo spočeta, izgineta. Ne izgineta, umreta, telo se že spreminja. Zato ženske, dekleta, ki splav občutite kot smrt, to je povsem normalno, ker to je. Po teh dogodkih sem imela velike težave s tem, da tega nihče ni videl kot smrt, češ da, saj še nič ni bilo. Zame je bilo že vse.«
Prisluhnite podkastu:
Minljivost me je oklofutala
Kmalu po tem je Carmen tretjič zanosila in tudi donosila, zdaj je mama najstnika, a ko je bil njen sin še dojenček, je začel umirati njen oče. Kot pravi, je takrat videla, da bi si sama želela zadnje obdobje življenja preživeti drugače in začela je pisati in odpirati teme o umirjanju.
»Lahko rečem, da me je minljivost zadela, malo oklofutala, z očetovo smrtjo, potem je še brat, popolnoma zdrav človek, doživel srčni zastoj, na srečo je preživel in je danes povsem v redu. A to so stvari, ki te na neki način streznijo, zbudijo. In tako so kot odmev vsega tega nastali Tihotapci miru,« je povedala o svoji knjigi, ki govori o hiši Hospic, v kateri mlad fant bere umirjajočim. Spremno besedo zanjo je napisala Manca Košir, s katero sta bili po besedah Carmen L. Oven dušni prijateljici.
V podkastu je delila tudi čudovito misel, česa jo je naučilo zavedanje o minljivosti ...
»Minljivost ima dve poti. Ena je tista, ko si rečemo, ko imamo vsega dovolj, tudi to bo minilo in smo veseli, da bo minilo. Druga pa je tista, da bi radi zadrževali stvari, ki so nam lepe, pa vendarle minevajo. In zdaj, na kakšen način, znotraj tega minevanja, zadržati to lepoto? Tako, da si ves čas tukaj. Tega me minljivost uči, ne izgubljaj dneva, ne izgubljaj minute. Kar seveda ne pomeni, da to obvladam, nikakor ne, še vedno sem tečna tja v en dan. A me vsake toliko dregne, da se ustavim, pogledam otroka v oči, pogledam sebe v oči, objamem partnerja ... Malenkosti, ki pa so v resnici jagode življenja.«
