Zadnjič sem se ponovno zapletla v pogovor o tem, kakšna bo prihodnost medijev. Da ne bo svetla, ve povedati marsikdo, splošno znano je namreč, da kakovost vsebin pada, denarja ni, novinarji izgubljajo kredibilnost in ostrino peresa. 

Vem, vsi smo krivi, da kdaj na ponujenem meniju dnevnih novic kliknemo na članek o osebi ž, ki je razkuhala makarone, sedaj pa upa, da bo o tem poročal širni planet. 

Glasba za moja novinarska ušesca je bila izjava sogovornice, ki mi je pripovedovala o svoji izkušnji s časopisom, ki bo ostal neimenovan. Povzemam: »Približno dve leti sem po sili razmer prebirala samo rumene vsebine, ko sem v neki debati z znanci ugotovila, da na njihove odgovore nimam kaj dodati. Postala sem butasta (res je uporabila ta izraz), ker je bilo vse, kar sem prebrala, prazno. Čeprav sem vsak dan brala časopis, nisem o dogajanju na svetu vedela praktično ničesar! Od takrat pazim, kaj berem, ker ni vsaka novica enaka.«

Preberite še: Petra Godeša o moških, ki se bahajo, da zdravijo s seksom 

Bravo, gospodični sem lahko le čestitala, za spoznanje, ki bi ga privoščila vsem. Ne, ni vsaka novica enaka, marsikatera med njmi je lažna, zavajajoča ali pa v najboljšem primeru – nepomembna. Živimo v času, ko je novic vedno več, razuma pa zmeraj manj, kar s pridom izkoriščajo tisti, ki lahko do želenega pridejo le s podlimi spletkami. Kreiranje varljivih novic, ang. fake news, je danes umetnost, njihova distribucija dobro plačano delo. Drži, da so bili prvi časopisi ustvarjeni prav z namenom politične propagande, a nekje na poti so ljudje vseeno ugotovili (naj bi), da so nepristranske in objektivne informacije dragocen doprinos demokratični družbi, vreden veliko več, kot smo zanje pripravljeni odšteti danes.

Nezaupanje v medije je popolnoma upravičeno, mediji vse prevečkrat izkoristijo moč, ki jim je zaupana. Po drugi strani tudi bralci oziroma gledalci (poslušalci!) niso brez soodgovornosti. Spletne platforme, ki vse večkrat zamenjajo črnilo in papir, so za pisano besedo ustvarile podobne pogoje, kot jih pozna televizija že leta. Natančno merjeni rezultati, kjer je zabeležen vsak klik ali minuta oddaje, hitro pokažejo, česa si javnost najbolj želi. Škandali, seks in nasilje gredo za med, bolj kakovostne, ampak manj teatralne vsebine so potisnjene na obrobje, če sploh ostanejo v igri. Izgovor, da mediji poneumljajo, takoj postane manj prepričljiv, če vendar vemo, da mediji (k sreči) še nimajo te moči, da izberejo namesto posameznika?

Preberite še: Petra Godeša o prepadu vrednot med mladimi in njihovimi starši 

Vem, vsi smo krivi, da kdaj na ponujenem meniju dnevnih novic kliknemo na članek o osebi ž, ki je razkuhala makarone, sedaj pa upa, da bo o tem poročal širni planet. Človeška pozornost je res neverjetna, pogosto ji uspe uiti ravno tja, kjer je absolutno najmanj koristna. Ampak v času, ko šteje vsak klik, ta odločitev dobi večjo težo. Že jutri bo takšnih vsebin več, prostor pa bodo izgubile zgodbe, ki realno pričajo o vesolju, v katerem vsak dan živimo.

Ne vem, če si tisti, ki tako pljuvajo po medijih, zares predstavljajo, kakšno bi bilo življenje brez medijskih vsebin in dnevnih informacij. Kako bi mimo nas ušlo marsikaj koristnega, še več pa škodljivega in kako pusti bi bili pogovori ob kavah. Kako srečni smo, da imamo dostop do vsebin, za katere marsikje žrtvujejo življenja. In tehnologijo, kjer so podatki dobesedno na dosegu roke, v morju balasta pa je mogoče najti marsikaj, kar širi obzorja. Izbira je stvar posameznika, čas, ki ga namenimo medjem, pa obračunan dvojno. Prvič v denarju, ki s tem zamenja lastnika, drugič pa v znanju, ki bogati ali poneumlja. Na tem mesti mi pride na misel slogan, ki nam ga je v glavo pridno vcepljala osnovnošolska profesorica angleščine – samo z znanjem se boste borili! Drži, da ti znanja res ne more nihče vzeti ...