anaplastičnem velikoceličnem limfomu (BIA-ALCL), redki obliki raka, ki ga povzročijo prsni vsadki, ste se razgovorili že za prilogo Ona, razkrili ste nam zanimiv podatek, da je od 573 bolnic po svetu, ki so jim odkrili BIA-ALCL, kar 481 primerov imelo vsadke proizvajalca Allergan. Bi lahko iz tega sklepali, da so v potencialni nevarnosti vse ženske, ki imajo te vsadke? Bi bilo smiselno ženske s spornimi implantati, kljub temu da morda še ne kažejo simptomov te redke oblike raka, operirati in jim odstraniti vsadke ali jih zamenjati z drugimi?

Ocenjujejo, da je verjetnost za razvoj BIA-ALCL ob Allerganovih vsadkih s površino BIOCELL šestkrat večja kot pri ostalih najpogostejših vsadkih z grobo površino. Zato je proizvajalec na poziv FDA pred mesecem dni prenehal s prodajo teh vsadkov. Glede potencialne nevarnosti naj omenim, da je po do zdaj znanih podatkih skrb odveč, saj je BIA-ALCL zelo redka bolezen. Zato priporočila strokovnih skupin in nacionalnih združenj preventivne odstranitve vsadkov tudi pri najbolj tvegani skupini ne priporočajo.

Pred leti opravljena raziskava je pokazala, da je količina silikona v mleku doječih mamic z vsadki primerljiva s količino silikona v mleku mamic brez vsadkov. V obeh primerih pa desetkrat manjša kot v kravjem mleku ali industrijskih nadomestkih mleka. 

Pokazali ste nam primer spornega vsadka in kako se njegova povrhnjica lušči. Zdi se kar malo strašljivo, da snovi iz vsadka prehajajo v telo. Je torej izločanje snovi vsadkov tisto, kar povzroča BIA-ALCL in morda tudi druge zdravstvene težave? 

Razvoj BIA-ALCL je kompleksen proces in ne v celoti razvozlan. Zajema številne dejavnike, kot so prisotnost in rast bakterij na površini vsadka (biofilm), sestava in struktura površine vsadka, imunski odgovor in dedna predispozicija posameznika. Nastane zaradi dolgotrajnega kroničnega vnetja, ki je posledica reakcije telesa na vsadek. Znano je, da vraščanje tkiva v vsadke zrnate površine podaljšuje čas vnetja, kar je najverjetnejši razlog, da se BIA-ALCL pojavlja pri vsadkih z bolj grobo površino. Snovi iz vgradnih materialov praviloma vedno prehajajo v telo in prsni vsadki pri tem niso izjema. Vprašanje pa je v kakšnih količinah in ali so te snovi za organizem škodljive. Ali so škodljive bolj kot enake snovi, ki jih zaužijemo s hrano? Pred leti opravljena raziskava je pokazala, da je količina silikona v mleku doječih mamic z vsadki primerljiva s količino silikona v mleku mamic brez vsadkov. V obeh primerih pa desetkrat manjša kot v kravjem mleku ali industrijskih nadomestkih mleka.

Kako pa je s preoblikovanjem telesa z lastnim tkivom? Denimo lastno maščobo iz predelov, kjer je moteča, na predele, ki jih želimo povečati, poudariti (prsi, zadnjica)? Je to bolj varna rešitev kot implantati? 

Vstavitev vsadkov, s katerimi lahko razmeroma hitro znatno in predvidljivo spremenimo obliko in velikost dojk, je že dolga leta najpogostejši estetski kirurški poseg, kar priča o njegovi varnosti in učinkovitosti. Kljub temu so poleg takojšnjih po posegu možni nekateri dolgoročni zapleti povezani z vsadki (poleg skrčenje ovojnice še asimetrija, gubanje vsadka, vidni robovi, dolgoročna bolečina in še nekateri). Predvsem v zadnjih dveh desetletjih je postal prenos maščobe (angl. lipofilling) zelo pomembno orodje tako v rekonstruktivni kot estetski kirurgiji. S prenosom maščobe, ki jo z liposukcijo odvzamemo na mestih, kjer je prekomerno nakopičena, lahko nadomeščamo ali dodajamo prostornino različnim delom telesa, od ustnic do zadnjice. Ob tem se izognemo zapletom povezanih z vsadki in brazgotinam, a je povečanje zaradi resorpcije maščobe nepredvidljivo in omejeno na količino že obstoječega tkiva. Tehniko uporabljamo za zmerno povečanje dojk, zapolnitev vrzeli, korekcije asimetrij in prekrivanje vidnih robov vsadkov.

Nadzor nad tem, kdo in kje opravlja estetske posege je pomanjkljiv. Pacienti so tako nezaščiteni in prepuščeni samim sebi. To je tudi eden izmed vidikov, zakaj je medicinski turizem lahko slaba odločitev. Nizke cene lahko pomenijo, da je kontrola še slabša, posamezniki, ki opravljajo storitve, pa bolj drzni. 

V svoji karieri ste rekonstruirali že veliko prsi, pravite, da ste se srečali tudi že s precej grotesknimi prizori, pa pacientke niso prihajale iz držav tretjega sveta, ampak iz bivše Juge, torej blizu nas. Kako je v 21. stoletju, ob številnih informacijah na internetu in strogi zakonodaji to še vedno mogoče? 

Estetska kirurgija kot potencialno donosen posel je vedno privlačila hitrega zaslužka željne posameznike. Kljub strogim regulativam na drugih področjih, zakonodaja o tem, kakšna izobrazba oz. specializacija je potrebna za opravljanje določenih posegov, pri nas ni dorečena. Nadzor nad tem, kdo in kje opravlja estetske posege, je pomanjkljiv. Pacienti so tako nezaščiteni in prepuščeni samim sebi. Nekateri slabo opravijo domačo nalogo in ne preverijo, v kakšne roke se podajajo. To je tudi eden izmed vidikov, zakaj je medicinski turizem lahko slaba odločitev. Nizke cene lahko pomenijo, da je kontrola še slabša, posamezniki, ki opravljajo storitve, pa bolj drzni. Poleg tega je v neznanem okolju reference kirurga in klinike še težje preveriti. Ob lažji dostopnosti podatkov na medmrežju bi pričakovali, da bodo v splošnem pacienti bolje izobraženi in bodo v zvezi s svojim zdravjem sprejemali pravilnejše in tehtnejše odločitve. A vedno pogosteje opažam ravno nasprotno. V poplavi oglaševalskih domislic, senzacionalizma in netočnih informacij je vse več ljudi, ki težko najdejo pravo pot. Zdi se, kot da se ob vsaki verodostojni informaciji naniza kopica prevar, zmot in mitov, ki jih internetni iskalniki, ne vem, zakaj, hitro ponudijo. Pacienti si tako težko izoblikujejo realna pričakovanja o določenem posegu, ki so predpogoj za uspešen končni rezultat.

Kako se lahko torej pacient/ka, ki se želi izogniti spornim praksam nekaterih kirurgov, sploh celovito pozanima o kakovosti zdravnikovega dela? Verjetno ne gre verjeti vsem komentarjem na forumih, še manj pa agresivnemu oglaševanju. Nam lahko ponudite nekaj nasvetov, na kaj naj bo bodoči pacient pozorni pri prvem posvetu z estetskim kirurgom. Katere stvari izdajajo dobro in katere slabo prakso? 

Ljudje smo različni in tudi kirurgi imamo različno znanje, izkušnje, odnos do pacientov in svojega dela. Vsak pacient za poseg izbere kirurga, za katerega meni, da mu lahko zaupa. Včasih zaupanje vzbudi reklamno sporočilo, priporočilo prijateljice, ogled spletne strani ali pogovor s kirurgom. V zvezi s tem morda ni odveč opozoriti, da so nekateri slavospevi na internetnih forumih zavajajoči ali celo ponarejeni. Tudi spletne strani raznih klinik je treba brati z nekaj zadržki. Za nekoga, ki napiše, da je najboljši, lahko rečemo le, da ne trpi zaradi pretirane skromnosti. Tudi kirurgi, ki so bolj aktivni na družbenih omrežjih kot v operacijski dvorani, ne zaslužijo največjega zaupanja. Agresivno in neokusno prodajanje na pol preizkušenih metod in oglaševanje na ravni televizijske prodaje ni običajno za resne klinike. Morda bo nekoč oglaševanje kirurgov v radijskih oglasih in na jumbo plakatih ustaljena praksa, a danes še vedno vzbuja veliko skepse. Sam bi zastrigel z ušesi tudi ob stenah polnih priznanj in plaket. Komu so namenjene? Nič od zgoraj navedenega ne kaže na pošten odnos, ki ga pacienti pričakujejo in zaslužijo. Odnos do pacientov in strokovnost pri delu pa sta najpomembnejša. Pred vsako operacijo in še posebej estetsko se mora kirurg natančno pogovoriti o vseh vidikih posega. Pomembno je pozorno prisluhniti pacientovim pričakovanjem, skušati razbrati, kaj ga k posegu motivira in ali dovolj dobro razume, kaj je možno z operacijo doseči. Imeti morate dovolj časa, da se boste natančno seznanili s pričakovanim rezultatom, potekom operacije in okrevanjem ter možnimi zapleti in njihovem reševanju. In kot kirurg med posvetom opazuje pacienta in skuša ugotoviti, ali je izbrani poseg zanj primeren, tako tudi pacient opazuje kirurga in ocenjuje, ali mu lahko v celoti zaupa. Oceniti mora, ali je izbrani kirurg ustrezno izobražen in izkušen, ima sposobnost reševanja zapletov, v kolikor se pojavijo, ali ima konsistentno dobre rezultate in ne nazadnje spoštljiv odnos do svojih pacientov in ostalih ljudi. Kot rečeno boste večino naštetih lastnosti lahko ocenili ob pregledu ali posvetu, zato je smiselno, da pregled opravite pri več kirurgih in izberete tistega, v čigar rokah se boste počutili najvarneje.

Na žalost je okoli nas vse več obrazov, ki s prevelikimi in nenaravno oblikovanimi lici ter ustnicami obračajo glave mimoidočih in mečejo slabo luč na celotno stroko. Praviloma so posledica široke in nenadzorovane uporabe polnil v rokah neukih posameznikov. Plastični kirurgi nismo modni oblikovalci in rezultatov našega dela se ni moč znebiti kot kosa zastarelega oblačila. 

Kakšno pa je vaše mnenje o starostni meji za estetske posege? Nekaterim se denimo zdi sporno, da se dekleta pred polnoletnostjo odločajo za povečanje prsi, medtem ko drugi to pozdravljajo, v smislu, da je posameznica zgodaj odpravila težavo s samopodobo. Če odmisliva le privolitev staršev ali skrbnikov, kdaj je za določen estetski poseg prezgodaj? 

Lepota vsakega posameznika je edinstvena, a kljub vsemu lahko določen del telesa pretirano odstopa iz usklajene celote in zmoti ravnovesje. Čuden nos, štrleči uhlji, neenake prsi. Lahko gre za dedno ali pridobljeno telesno motnjo. Nekaj, kar pritegne oko opazovalca iz napačnega razloga. Zavedanje telesne hibe ima lahko negativen vpliv na razvoj mladostnika. Naloga kirurga v vlogi zdravnika pa je oceniti ali in kdaj je poseg smiseln in ali bo prinesel pričakovano. Praviloma je s korekcijami boljše počakati, da se rast določenega dela telesa v večji meri ustavi, tako štrleče uhlje lahko popravimo pred vstopom v šolo, nepravilen nos po 16-17 letu in dojke po končani puberteti. S posegi, ki ne odpravljajo očitnih prirojenih in pridobljenih razlik, denimo podobnimi primeri, kot ste ga navedli, je bolje počakati še malo dlje kot do polnoletnosti.

Se kot specialist plastične, rekonstruktivne in estetske kirurgije čutite odgovorni, kakšne lepotne ideale ustvarjate? Pred leti je za našo revijo znan slovenski plastični kirurg izjavil, da »je žensko spolovilo lepo, kadar ne bolšči ven kot solata«. Precej groba izjava, ki lahko veliko škode naredi predvsem pri odraščajočih ženskah in tistih z nizko samopodobo. Mar ni osnovno poslanstvo zdravnika pomagati ljudem in ne ustvarjati frustracije, tam, kjer jih pravzaprav še ni? 

Verjamem, da je plastična in estetska kirurgija namenjena ustvarjanju in vračanju normalnega in naravnega. Na žalost je okoli nas vse več obrazov, ki s prevelikimi in nenaravno oblikovanimi lici ter ustnicami obračajo glave mimoidočih in mečejo slabo luč na celotno stroko. Praviloma so posledica široke in nenadzorovane uporabe polnil v rokah neukih posameznikov. Plastični kirurgi nismo modni oblikovalci in rezultatov našega dela se ni mogoče znebiti kot kosa zastarelega oblačila. Glede izjave, ki ste jo navedli, nimam kaj dosti dodati, v celoti se strinjam z vami. Kirurgi kot tudi pacienti imamo na to različne poglede, zato je možnost izbire dobrodošla in omogoča, da se ujamejo sorodne duše s podobnimi estetskimi ideali.