PEKEL PRI BOROVNICI

Kljub imenu je Pekel v resnici raj. Raj za dneve poletne pripeke in neznosne sopare, soteska, v katero sončni žarki le redko najdejo pot. Nastala je kot posledica ugrezanja Ljubljanskega barja. Tu se nam v plasteh, ki jih je bila izdolbla voda (v strmo dolomitsko deber je strugo vrezala deroča Otavščica, ki izvira na Bloško-Rakitniški planoti in v divjih slapovih pada čez previsne stene in skale), ponuja razkošna učilnica geologije: prelomne ploskve, menjavanje svetlih in temnih pasov v skladih, zanimive kamnite skulpture in okamnine. Posebna pozornost velja naravnemu oknu in skalni konici, poimenovani Hudičev zob, ki nas ob vzponu nanj nagradi z lepim razgledom na Ljubljansko barje. In kako do Pekla? Do vstopa vanj je iz Borovnice tri kilometre. Do Borovnice iz Podpeči sedem, z Vrhnike mimo Bistre pa pet. Vzpon skozi sotesko je dolg uro in pol. Steza skozi Pekel je velikokrat precej strma, zato ni za vsakogar, a so na srečo varovala, vrvi, brvi in lestve dobro vzdrževani. Brzice in slapove je v Peklu nemogoče prešteti. Označenih je pet večjih, kar štirje pa so višji od 15 metrov, najvišji celo blizu 22!

AMALFIJSKA OBALA

Pravljično podobo obmorskih gričev, ki v barvah poljubljajo Sredozemlje, je nemogoče pozabiti, če si se nekoč sprehajal po njenih uličicah. Eden najbolj znanih hotelov, ki stoji na enem od amalfijskih klifov, je bil nekoč dom bratov kapucinov. Ko utrdba še ni gostila turistov, temveč živela kot samostan, so tamkajšnji menihi, tako vsaj pravi legenda, strašansko radi pili kavo. Še več. Bili naj bi prvi, ki so ji dodajali vroče mleko in s tem ustvarili pijačo, ki danes sliši na ime kapučino. To pa še ni vse. Obala je cenjena po slikoviti proizvodnji keramike in limonah. Sfusato d’Amalfi so tamkajšnje limone, ogromne in aromatične, nekoč glavni vir vitamina C za vse pomorščake, ki so se bali skorbuta. Še danes rastejo, lahko pa pojeste vse, z lupino vred. Tamkajšnja znamenitost je tudi bambagina, kompakten papir, ročno narejen po postopku, ki so ga prebivalci prevzeli od Arabcev. Povsod tam je mogoče kupiti časopise, razglednice, papirnate pripomočke, narejene prav iz njihovega papirja, ki ga izvažajo v vse evropske države in tudi v ZDA. Večinoma je v rabi za poročna vabila.

ISLANDIJA

V poletnih večerih je ideja romantičnih sprehodov brez spremstva nadležnih komarjev milozvočna, a žal zato nič manj utopična. A če recimo iščete državo, v kateri komarji nimajo kaj iskati, je to brez dvoma Islandija. Teh sitnih brnečih žužkov ne pozna, pozna pa sapo jemajočo mizansceno, ki jo s pridom izkorišča televizijski ekran. Če ste gledali Igro prestolov ali film Star Wars – Rogue One, veste, da je Islandija sanjska. Redko poseljena država na vrhu naše krogle je še vedno gnetljiva masa. Namreč; še kar nastaja. Njeno ogromno vulkansko omrežje oblikuje njena tla, gejzirji buhtijo, z ledom pokriti vulkani topotajo, ledeniki pa urezujejo poti skozi hribe. Če si želite občutenja, da ste kot figura moči narave povsem nepomembni, potem nemudoma po letalsko vozovnico do Reykjavika. Kajti občutek nepomembnosti se kaj hitro prevesi v stanje popolne očaranosti nad vsem, kar Islandija dražestnega ponuja. A narava ni vse. Tukaj so še kultura, barve, ki ne dovolijo žalosti, in umetnost, sposobnost Islandcev, da nenavadno spremenijo v banalno. In njihova toplina, ki te nemudoma razoroži. Ob njej pa trdoživost, ki so se je morali priučiti zgrda, da so si opomogli od finančne katastrofe, ki pa je deželo na koncu spremenila v vse bolj priljubljen cilj. Država je sposobna na letni ravni, kar se turističnega priliva tiče, sprejeti šestkratnik števila svojih prebivalcev, pa Islandcev niti to ne zmoti pri ustvarjanju glasbe, ki ti skrotoviči možgane, in ustvarjanju spretno spletenih puloverjev.