Patagonija: Rapsodija, kakršnih na svetu ni veliko

15.12.2019

Jesen v Patagoniji se razbohoti v pravem kalejdoskopu barv, ki ogrejejo večno vetrovno občudovanje mogočnih ostric patagonskih vrhov s Cerro Torrejem in Fitz Royem na čelu. Mojstrica narava v vsaki dolini drugače razsipava toplino po jesenskem gozdnem platnu, vsem potem pa je skupno razgledno srkanje iz čaše patagonske opojnosti.


Čas in prostor v Argentini dobita drugačno dimenzijo in tudi sonce si v El Chaltenu, žepnem mestecu na jugu Patagonije, vzame čas! Vsaj jeseni – ki je na južni polobli v polnem zamahu proti koncu aprila in med prvomajskimi prazniki –, ko je ob sedmih zjutraj še črno kot v rogu, na nebesnem svodu pa migeta nebroj zvezd. Ob osmih na temno modrem nebu še čemi polna luna in osvetljuje snežna pobočja Andov, da kot čipka stečejo čez obzorje.

Ožarjeni kamen

Nebo na vzhodu je ob pol devetih vse bolj oranžno žarelo, luči v El Chaltenu so ugašale in sonce je napovedalo osupljivo igro barv. Prva je nežno zardela stena Fitz Roya, nato se je rožnata razlila po sosednjih vrhovih in obliznila tudi snežne baretke Cerro Torreja, Torre Eggerja in Standhardta. Iz minute v minuto je panorama bolj žarela, težko bi bolje izbrali besede, kot jih je svoji avtobiografiji mojstrsko nadel Franček Knez – Ožarjeni kamen! Kamen, ki je v jutranjem soncu zagorel vse do ognjeno oranžne, da sva odprtih ust občudovala prvaka Patagonije in njegovo ošiljeno in zasneženo stražo.



Sanjava z odprtimi očmi

Štiri noči prej naju je prineslo v te čarobne kraje, ko se še nisva zavedala, da bova kljub smelim planinskim načrtom ob jutrih primorana malce poležavati. Nič ne de – človek se mimogrede razvadi! Po nočnem deževju in huronskem vetru se je proti jutru umirilo in razjasnilo. Sonce je že začelo žgečkati travnata pobočja nad El Chaltenom, ko sva mlela kilometre proti laguni Torre. Uročil naju je pogled na venec patagonskih gora, ki ga začenjata plečati Cerro Solo in Cerro Grande, oko prek grebena Adele potuje do zobato ošiljene trojice Cerro Torre, Torre Egger in Standhardt, ki se nato prevesi v Agujo Saint-Exupery, Agujo Poincenot, čokati Fitz Roy in potlej dalje. Ikonične gore, o katerih sva že toliko slišala in prebrala, so se nama že po uri hoje veličastno raztegnile čez obzorje, kot da sanjava z odprtimi očmi. Zrak tako čist, da so pljuča kar vriskala, celo patagonska sapa je bila prizanesljiva z nama, narava pa je jemala dih iz koraka v korak.


Preberite še: Kako so v Peruju Inke sklatili z neba?


Ošiljena pravljica

Jesenske barve so v drugi polovici aprila že prepredle Patagonijo, grmički in drevesa so se začeli odevati v tople odtenke od sončno rumene do žareče oranžne in živahno rdeče. Ko sva jo ubirala skozi to barvito prelest in se nisva mogla načuditi nazobčanemu grebenu na obzorju, se nama je zazdelo, da vstopava v pravljico. Pripeljala naju je do lagune Torre, takrat blatno premešanega ledeniškega jezera, na gladini katerega čemi kopica ledenih gmot raznovrstnih oblik. Cerro Torre in Torre Egger sta naju, še preden ju je ovil megleni šal, osupnila z ošiljeno strmino, v kateri so svoj podpis pustili tudi slovenski alpinisti, tako imenovani trije mušketirji – Silvo Karo, Franček Knez in Janez Jeglič - Johan.


Korak za korakom v pravljico Cerro Torreja


Fitz Roy z megleno kučmo

Dobro jutro – tokrat oblačno in vetrovno, a sva se vendarle optimistično odpravila proti Fitz Royu. Skozi gozd, kjer bi se domače počutil tudi Gospodar prstanov, je vzorno nadelana steza, a ponekod so se blatno šopirile luže, ki jih ni bilo moč preskočiti. Fitz Roy si je nadel megleno kučmo, ki je sedla tudi na vrh Aguje Poincenot, na svetlem pa pustila Agujo Saint-Exupery. Če bi bilo jasno, bi bilo nadaljevanje poti prava rapsodija z razgledom, kljub temu pa je bila jesenska simfonija, saj je narava osupljivo zamahnila s čopičem v nižjih predelih in ustvarila še večji kontrast z modrino ledenikov pod vencem gora.


Jesenska poezija pod svinčeno oblačnim nebom


Iz jeseni v zimo, iz barv v belino

Med kolenogrizenjem zadnjega kilometra sva se z vsakim korakom dvignila nad opojno barvito jesensko pokrajino. Razbrazdana pot pripelje do prevala, ki ga je sneženje v nočeh prej pobelilo, tako da sva iz jeseni vstopila v zimo, iz barv v belino, laguni pa sta se šopirili v svoji turkizni in nebesni ledeniški modrini. Veter je zavijal okrog ušes, a ni uspel razkaditi Fitz Royeve gosto tkane meglene kape – čakajoč Godota med grizljanjem empanad, v Južni Ameriki priljubljenih zavitkov z raznovrstnimi slanimi nadevi, ki so postali najina najljubša patagonska malica. Tudi med škripanjem kolen navzdol so naju zaposlovale jesenske barve … in še sreča za meglo, kajti sicer ne bi opazila vse lepote, jezerc, okoliških špikov, ledenikov, ampak bi bil najin pogled prikovan le na veličastno steno najvišje gore v Patagoniji.

Slikarsko platno mojstrice narave

Še sreča, da naslednje jutro ob svinčeno oblačnem nebu in močnem vetru nisva podlegla lenobnim mislim. Prečkala sva reko Fitz Roy in pogledovala proti gori soimenjakinji, ki je bila še vedno zavita v meglo, a sta jo vztrajna veter in sonce snela z gore, tako da sta na obzorju znova bok ob boku vstala najprepoznavnejša patagonska vrhova. Med vijuganjem skozi omamno barvit gozd sva se utapljala v toplini barv, kot da bi jih jesen s čopičem nanašala na liste dreves in grmičevja. Zelena se je prelivala v zlato rumeno, opečnato oranžno in hibiskusovo rdečo, sončna svetloba od zgoraj pa je ustvarjala podobo velikanskega slikarskega platna, kjer je narava premešala jesenske odtenke in vmes dodala temna debla.


Empanada z razgledom, najina najljubša patagonska malica


Ko spregovori veter

Ko sva stopila na plan, je obzorju znova zavladal Fitz Roy, oster kot brušen diamant, medtem ko Cerro Torre, Torre Egger in Standhardt spominjajo na trojec okamnelih stolpov. Pokrajina je izgubljala barve in postajala temna kamnita puščava, pot pa se je vila po razdrobljenem granitu. Nad nama se je dvigal kopast vrh Pliegue Tumbado, sveže poprhan s snegom, ki se mu nisva mogla upreti. Najprej po monotonem drobirju, nato naju je strma snežna gaz pripeljala na kamniti vrh, ki nama je vzel sapo – s pravim pravcatim viharjem in razgledom za bogove. Besede so bile odveč, tokrat je govoril veter, ki nama je divje tulil okrog ušes in naju v sunkih prestavljal kot mravljici. Najini vetrovki bi lahko bili balon, ki naju je pešaško odnesel s 1508 metrov visokega vrha. Še vsa omamljena od viharnega razgleda sva merila korake nazaj proti izhodišču in še zadnjič srknila iz čaše patagonske opojnosti … trdno odločena, da se vrneva.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE