Okoli štiridesetega, nekaj let gor ali dol, delamo tako imenovano drugo življenjsko inventuro. Prva je okoli tridesetega leta, ko smo doštudirali, začeli delati in služiti svoj denar, ko smo si večinoma že oblikovali družino, rodili morebiti že kakšnega otroka in se ustalili. Malce po štiridesetem letu in pred menopavzo pa se dame zamislimo nad minevanjem časa. Otroci so že malce večji, tudi že v srednji šoli, nismo več potrebne kot mame, da kar naprej bdimo nad njimi. Partnerski odnosi so večinoma samoumevni, rutinirani, dolgočasni, v večini slovenskih domov se takšna zatohla sprijaznjenost z usodo dejansko oblikuje v obdobju, ko nas otroci ne potrebujejo več toliko, kot ko so bili mlajši.

Na polovici življenja

Okoli štiridesetega leta se pravzaprav začnemo zavedati, da smo na polovici življenja. Ali smo zadovoljne s trenutnim partnerskim stanjem? Ali nas služba zadovoljuje? Ali smo uresničile mladostniške sanje in zakaj so ostale neizpolnjene? Kako si popestriti vsakdan, ko se nam zdi, da je vse sivo, in vnaprej vemo, kako bo potekal sleherni trenutek? Mož nas ne more več presenetiti, ker je tudi on v coni udobja in se ne trudi več za nas, intimna sta morebiti enkrat na mesec, pa še to, da je mir v hiši, otroci oziroma najstniki vse delajo po svoje, v službi z nami flirta sodelavec in ne vemo, kaj narediti.



Poznate opisano situacijo? V četrti dekadi življenja smo ženske večinoma še zelo vitalne, delovne, lahko se dokazujemo na delovnem mestu in karierno napredujemo, ker imamo že nekaj delovnih izkušenj in lahko uresničujemo svoje poslovne ambicije, kajti ni več treba ostajati doma zaradi bolniških odsotnosti otrok. Smo zdrave in dokaj jedre, četudi se gubice že kažejo. Marsikatera dama si želi ogoljufati naravo, pa se odloči za različna umetna polnila, botoks ali majhne lepotne operacije, ker je baje treba zgodaj začeti s takšnimi posegi, da še ni preveč zgubane starostne kože.

Na vrhuncu spolne energije

In še nekaj nam ne da miru, spolna energija. Po nekaterih raziskavah, seveda ameriških, kajti pri nas jih ne izvajajo, naj bi bili moški na vrhuncu svoje spolne energije do petintridesetega leta starosti, me dame pa okoli štiridesetega in še malce čez. V teh letih smo namreč že marsikaj izkusile, vemo, kdo smo in koliko smo vredne, libido v nas buhti, samostojne smo glede financ in nismo več zgolj mame. In se zamislimo nad tem, ali smo »obsojene«, da bomo seksale do konca življenja zgolj z njim, možem, ali pa si mogoče lahko omislimo še popestritev v obliki ljubimca, v katerega smo se zatreskale in ga skrivamo pred možem, s katerim se običajno pogosteje ljubimo, da ja ne bi opazil, da se v nas nekaj dogaja.

Ona pogreša ljubimca

Pri svojem delu spoznavam res različne zgodbe in mnoge vsebujejo začimbe nezvestobe pri ženskah ravno v letih, o katerih danes razmišljam. Stara je dvainštirideset, poročena od svojega triindvajsetega leta, ima dva odraščajoča otroka, sin končuje srednjo šolo, hči osnovno. Mož družini gmotno omogoča veliko blaginjo, nič jim ne manjka, a ga ni doma, saj veliko službeno potuje in je odgovoren lastnik uspešnega podjetja. Ona je sama doma, sicer veliko športa in vzdržuje telo v izvrstni kondiciji. Otroka je ne potrebujeta več, zaprta sta vsak v svoji sobi mogočne hiše. Gospod dvakrat na leto pelje ženo za dva tedna v daljne eksotične dežele kot kompenzacijo, ker ga ni doma. A kaj ko gre njej mož že zelo na jetra in ji je iz srca mučno biti z njim samanekje daleč, saj ga ne čuti več, ne želi biti z njim intimna, joka v blazino vsako noč in pogreša njega, ljubimca.



Moža ni

V letih pogoste odsotnosti moža in njegove čustvene zavrtosti, ko se nikoli ni želel z njo pogovarjati o njunem odnosu, saj jo je vedno zavrnil z argumentom, kaj tarna in kaj da ji manjka, saj ima več kot večina žensk, je ostala v partnerskem odnosu tako rekoč sama. Čustveno neizpolnjena in prazna. Z veliko hišo in razkošno pločevino na dovozu. Seveda se je zgodilo, da se je zaljubila v športnika v skupini tekačev. Bil je sredi postopka razveze, a v močnih bojih sam s seboj, kako bi dobil skupno skrbništvo za majhnega otroka, saj mu je bivša žena zelo nagajala. Hitro sta prek teka našla skupne interese in se močno zaljubila, ker sta bila oba čustveno podhranjena. Vedno znova sta ugotavljala, kako sta si podobna in usojena. Moža ni bilo veliko doma, zato je gospa skrivaj kar nekaj časa uživala ukradene trenutke z ljubimcem, kljub močnemu občutku krivde do družinskih obveznosti in moža. Prvič v življenju je z ljubimcem doživela močan orgazem, povsem se mu je predala in se še bolj zaljubila. A je ostajala trezna glede realnosti in se spraševala, kako naprej.

Vedela je, da mož v ločitev ne bi nikoli privolil, saj je imel ženo za trofejo in statusni simbol, ki krasi njegovo iluzijo srečne družine, torej on, srečna in nasmejana žena, dva otroka, dva avta, velika hiša, ograja okoli hiše in dva velika psa. Če bi že bila dovolj pogumna in možu sporočila, da je nesrečna, bi jo uničil, saj bi zahteval, da odraščajoča otroka ostaneta z njim, ker jima le on lahko omogoči razkošno življenje, ona pa si ne predstavlja, da bi bila brez otrok. Kot vedno v življenju je enkrat preveč.

Mož postane sumničav

Mož je začenjal sčasoma sumiti in jo spraševati, ali ima koga drugega, kar je zanikala. Odkril je njeno dopisovanje z ljubimcem. Oddahnila si je, saj si je nekako želela, da najde njeno nezvestobo, da bi se le začel proces ločitve. A ni zmogla. Odpovedala se je ljubimcu in ostala z možem, ki pa je ozavestil, da ima še vedno rad svojo ženo. Zaposlil je menedžerja v podjetju, da je sam dobil več časa za soprogo, in začela sta doumevati, kaj pomeni ustvarjanje zdravega in spoštljivega odnosa na dolgi rok.



No, to je ena od različic partnerskih izzivov, ki se je končala, kot se je. Naša štiridesetletna gospa se zaveda, da je dovolj mlada, da uživa vsak trenutek s »prebujenim« soprogom, da v tihih nočeh še vedno včasih sanjari o ljubimcu, a ve, da je tudi staranje ob »prenovljenem« možu lahko dobra izbira.

Vsak dan je dragocen

Življenje poskusimo živeti vsak dan sproti. Zavedajmo se lastne minljivosti in obenem lastne vrednosti, izkušenj in gubic ter morebiti povešenih dojk, ki kažejo na dojenje in gravitacijo. Kaj je s tem narobe? Zakaj si ne priznamo, da smo čudovite točno takšne, kot smo? Živeti nam je dano vsaj še štirideset let in res je fino, če se zavedamo, da jih začnemo v drugi polovici živeti s ponosom, dostojanstvom in zavedanjem, da smo to me, enkratne in zrele ženske v vsej svoji veličini.