Zgradila sva si sanjsko hišo, ki je postala grobnica najine ljubezni

Z možem sva zgradila hišo, o kateri sva sanjala, odkar se poznava. Skupaj sva deset let, zdaj, ko je gradnja za nama, pa sem ugotovila, da naju je prav ta najina sanjska hiša uničila. 

Vse se je začelo pravljično. Preden sva našla parcelo na odročnem koncu Slovenije v naravi, je trajalo lep čas. Tu sva imela iste želje in stališča. Tudi sama gradnja je bila pustolovščina. Mož je bil vsa leta vpleten posredno v gradnje, tako da sva oblezla vsa znana sejmišča Italije, Avstrije, Nemčije in iskala ustrezne dizajne in cene. Hiša je bila najin projekt, lotila sva se res vseh detajlov, od kamna, vode, dizajna in oblik, naročila dokaj dragocene primerke, da o vrtu niti ne govorim.

A sedaj sva po dveh letih, odkar sva v hiši, tujca. Med nama ni ničesar več, niti prepirov. Zjutraj pozajtrkujeva, imava prekrasen zimski vrt in razne pridelke, saj rada kuhava. Nato pa greva vsak po svoje na delo, oba sva dobro situirana, in se šele zvečer dobiva doma. Večeri so običajno savna, večerja, tu in tam se odpeljeva komu na obisk, pogosto pa končava dan vsak v svoji delovni sobi. Intime med nama ni več, niti ni želje.

Pred kratkim sem načela temo, če greva na posvet, svetovanje, pa še slišati noče za te šarlatane. Pravi, da z nama ni nič narobe. Vendar vidim, da mu hiša nadvse veliko pomeni, mislim, da več kot najin odnos. Je res prestižna v vseh pogledih, a meni ne pomeni nič več. Zadnjič nisem prišla domov, ostala sem pri prijateljici, je ravno postala babi, pa me še poklical ni. Poslala sem le sporočilo in je bil čisto zadovoljenj.

Prosim za vaš nasvet, kaj naj naredim. Hiša, ki sva jo gradila z vso vnemo in veseljem, je postala grobnica najine sreče. Vse slike so kot zločesti nasmehi, ki se mi rogajo. Rada bi odšla, a mož ne vidi težave. Prosim za vaš komentar, kaj se je zgodilo, nama lahko kdo pomaga. Mislim, da mož nima ljubice, to bi v tem času že odkrila. Ne vem, vse je kot galerija v času zaprtja. Sam hlad in ubijajoča tišina.

Draga ga. bralka.

Vaša zgodba ni tako nenavadna. Par lahko povezuje mnogo želja in interesov. Poleg iskrene ljubezni, ki je najmočnejša vez dveh, ki kot sopotnika raziskujeta življenje, je pomembno, da delimo podobne profesionalne usmeritve. Torej, z možem sta v projekt »hiša« prenesla vso strast in graditeljski potencial. Hiša vaju je povezala, postavila in na neki točki izpraznila. Morda je bila hiša tista glavna vez strasti, ki je obema dajala smisel? Pomen in smer, po kateri sta hodila.

Sedaj je ta projekt zaključen. V vmesni časovni dimenziji, ko sta gradila hišo, pa nista negovala drugih ravni odnosa. Iskrene bližine in strastnih razprav, morda prepirov, ki postavijo nove meje. Tako pa pišete, da je odnos »mrtev«, brez žara, brez pretokov strasti. In seveda ste v dilemi, kaj se dogaja. Saj ste dozorela ženska, ki potrebuje pretoke. Žarenje, ki polni. In ko smo polni, se lahko razdajamo.

Vaš mož očitno živi v nekem svojem svetu protokola: zajtrk, delo, večerja, žena. Morda ne zna biti sam? Saj šele v tišini prepoznamo lastne odtise in glasove bivanja, ki se zbirajo. Vaš mož je otopel, ne kaže zanimanja za vaše stiske. Torej živite v čudoviti hiši, s čudovitim vrtom, a slike na stenah se vam rogajo. Bolje ne bi mogli opisati svojih občutkov. Zato je prav, da si poiščete svetovanje. Sami, da se postavite v svoj svet, v svoj val in ritem biti. In ko boste postavljeni in v sebi stabilni, se boste lahko soočili s svetom, ki vas izziva. S svetom hladu, predvidljive enoličnosti in vsakodnevnega mrtvila.

Ja, življenje je živo in divje. In prav je, da poiščete lastno pot iz »mrtvega rečnega rokava«. Držim pesti za vas. Srečno.