Žena želi, da živiva kot brat in sestra

Z ženo sva poročena dobrih dvajset let. Ona ima 42, jaz pa 48 let. Najin zakon je že nekaj let v krizi. Prišla sva do točke, ko resnično ne vem, kaj naj naredim. Že več let nimava rednih spolnih odnosov. Vsakokrat, ko sem si jih želel, sem moral ženo prosjačiti, da bi mi ustregla. To je storila zelo redko, le nekajkrat na leto. Zadnjič, ko sem jo po njenem spet nadlegoval s tem, mi je zabrusila, da me ima dovolj, da je ona s spolnostjo zaključila in naj od nje ničesar ne pričakujem. S tem se ne morem sprijazniti. Povedal sem ji, da ne mislim živeti z njo kot brat in sestra. Pa mi je odvrnila, da je njej čisto vseeno in da se lahko tudi ločim, če želim. S tem me je šokirala in se sploh ne znajdem. Vedel sem, da najin odnos ni dober, nikoli pa si nisem mislil, da me je sposobna predstaviti pred vrata.

Ljudem se nam pogosto dogaja, da sami sebi tako vztrajno in dolgotrajno lažemo, dokler se nam ne sesuje svet. Prav to se je zgodilo vam. Seveda sta za uspeh ali neuspeh v zvezi vedno odgovorna oba. Z ženo sta prav po nojevsko tiščala glavi v pesek in vsak sebe vedno znova prepričevala, da tako hudo pa že ni. To, kar se je zgodilo vama, ni nastalo čez noč. Proces odtujevanja je dolga leta nevidno potekal. Nevidno zato, ker ga preprosto nista zmogla videti.

Nezadovoljstvo v spolnosti in pomanjkanje spolnega poželenja sta posledica izpraznjenega čustvenega odnosa med vama. Če ni več občutka varnosti, bližine, pripadnosti, čustvene intime, potem tudi spolno življenje počasi zamre. Partnerja se odmakneta tudi telesno. Vam je spolni odnos z ženo pa če ste ga imela še tako redko dajal iluzijo celostnega odnosa, ki ga že dolgo ni bilo. Vso vsebino ste zreducirali le na spolni akt. Vaša žena se je zaprla čustveno in spolno. O tem, kaj se je med vama resnično dogajalo, ne morem napisati ničesar, ker o zgodovini vajinega skupnega življenja niste napisali nič. Dejstvo je, da si vaša žena ne želi več živeti z vami, da je zanjo vajina zveza le ekonomska skupnost in nič več. To je tisto, s čemer se boste morali soočiti in prevzeti svoj delež odgovornosti za nastalo stanje. Težko bi vam dala kakršno koli upanje, da je mogoče vajin odnos še oživiti.

Slabo znamenje je, ker se niti zdaj ne zmoreta pogovoriti. V dvajsetih letih zakona se je v vaju nabralo nešteto občutkov nezadovoljstva, frustracij, bolečine, zamer. Vse to je ostalo neizrečeno, vse sta pometala pod preprogo vseh dvajset let. Vsa čustva ljubezni so v teh letih umrla. Že dolgo se niti prepirata ne več. Postala sta ravnodušna drug do drugega in prav to je najslabše. Zato ne vidim več skupnih temeljev, na katerih bi lahko ponovno gradila. Partnerski odnos lahko obudimo in ga ozdravimo le takrat, kadar si oba partnerja to iskreno želita in sta pripravljena v ta cilj vložiti vso svojo energijo.

Verjetno se bosta morala s svojo stisko spopasti vsak zase. Še dobršen del življenja je pred vama in vse, kar vama lahko svetujem, je, da poskusita prepoznati svojo stisko kot izziv za osebnostni razvoj.