Žena pije, otrokom je vseeno, vnukov nimam, počutim se ogoljufanega

Že dolgo vem, da moja žena rada popije deci ali dva. Rada tudi kuha likerje, kar se mi doslej ni zdelo nič takega. Zdaj, ko je korona, pa sem začel opažati, da pije vsak dan. Ob kosilu in po kosilu, zvečer pa se pogovarja v nedogled in srka razne pripravke ter kadi ko Turk. Zasmradi celo hišo. Opazil sem, da hodi na skrivaj po močnejšo pijačo. Ne vem, kaj nas si mislim. Oba sva že oddelala svoje, veliko sva delala. Imamo podjetje, ki ga zdaj vodi sin s snaho. Midva sva prej imela veliko od potovanj in življenja, zdaj pa se je vse ustavilo, no v bistvu že malo pred to korono, saj sem bil operiran na kolku.

Vnukov še nimava, najina otroka si namreč ne želita podmladka, tudi hči je brez otrok in brez partnerja. Zaradi tega se iskreno počutim malo prinesenega okrog. Vse življenje sem delal in vlagal v družino čas, vse, kar znam. Osamljen sem. Med vsemi domačimi sem osamljen. Sin in snaha sta si naredila zares lepo stanovanje v družinski hiši, hči pa živi na drugi strani mesta. Snaha me komaj pozdravi, na kavo ne pride. Redkokdaj me kdo zares vpraša, ali sem dobro. Ali kaj potrebujem.

Žena me izključuje iz svojega življenja. Je pa na stara leta zapadla v vero. Ne vem, kaj se ji je zgodilo, nikoli nismo hodili k maši. Vse se mi zdi zmešano. Hčerka tudi dela cele dneve, čevljev in cunj ima toliko, da si je dala zaradi tega preurediti stanovanje. Zelo malo je. Ves čas pridiga o zdravi prehrani in vsakič je bolj medla in bleda. Nobenega partnerja nama v vseh teh letih še ni predstavila. Mogoče je istospolno usmerjena, tudi o tem sem razmišljal.

Zagrenjen sem. Počasi ga pijem tudi sam. Počutim se, da nikomur ni mar zame. Ali sem ali me sploh ni. Dokler sem vodil podjetje, sem bil aktualen, zdaj pa razen nekaj kolegov v ulici, eni so že vdovci, druga dva ribiča, res nimam nikogar. Z njimi si krajšam dolgčas in stisko. Ne vem, mogoče sem depresiven? Žena me noče slišati, sploh kadar ji hočem prijazno povedati, da to njeno pitje ni nedolžno, da ima očitno težave. Takrat znori in me zmerja. Zares sem razočaran nad vsem skupaj. Res si ne bi mislil, da bom na stara leta takole. Prosim za vaš nasvet ali mnenje.

Dragi g. bralec,

vaš zapis me stisne pri srcu. Besede, ki ste jih nanizali, zares odražajo stisko. Nerazumevanje in čudenje nad soljudmi, ki kot pišete, ne vidijo drugega kot sebe, je razumljivo. Žena ima svoj svet prijateljic in vere, hči svojo modo, sin podjetje, vnukov ni … Različna obdobja življenja prinesejo zares darove in preizkušnje. V jeseni življenja naj bi bilo preizkušenj manj, več pa topline in razumevanja. A mnogokrat ni tako. Stiske se čuti. Ljudje v domovih za ostarele, v zavodih in bolnicah so osamljeni. Sami. Stiska je očitna, vpije do neba.

Zakaj je včasih tako malo topline, se tudi sama vprašam. A odprem oči in jo opazim. Pri prijazni trgovki v trgovini, ki je polna pozitivne energije, šeprav je jasno, da gara za majhen denar in bog si ga vedi koliko dela ima še doma z otroci in poučevanjem v času, ko se šola izvaja na daljavo. Opazim prijaznost starejše gospe, ki me pogleda izza maske, ko jo pozdravim. Izmenjava toplino človeške bližine, ki kljub razdalji in maskam ostane. Na pošti opazujem ljudi, ki vsak zase stremijo predse, večkrat prestrašeni in nemalokrat zmedeni. V etru se čuti vprašanje, »kaj nas čaka«, in nelagodje je prisotno povsod. Dokler ne vstopi starejši moški s palico in prav prijazno pripomni, kako lep sončen dan je danes in kako je dobro, da je še živ. Ja. Njegov optimistični naboj razbije sivino občutij na pošti. Vse zares odraža neko notranje stanje duha, ki ga v sebi gojimo leta. Moja mami je vedno poudarjala, da je vedrina važna in kako zelo je ključna, opažam tudi sedaj v času korone in stisk podjetnikov, mojih prijateljev in znancev.

Kar se tiče vaše družine, je morda čas, da se pogovorite tako s sinom kot s hčerko, saj se stanja, v katerem sta oba z ženo, verjetno niti ne zavedata. To, da med vami ni nekih pristnih in toplih vezi, je verjetno posledica načina življenja, kjer ste bili morda vsak zase in v celoti neodvisni. A neodvisnost ne sme pomeniti osamljenosti. In zdaj je čas drugačen, ljudje smo se primorani zazreti vase in v sebi poiskati globlje motive, kot so le druženje na bolj površinskih osnovah. Tako kot je vas korona izzvala prav tu, je tudi številne druge.

Morda hčer nagovorite, da vam zaupa svoje sanje. Morda ji skušate prisluhniti in vam bo tudi sama odprla svojo, morda prav tako ranjeno dušo. To, da je samska oziroma ne veste niti, s kom je bila ali je, že nekaj pove. Enako velja za sina. Prav je, da ga opozorite na težave mame, saj se bo brez dvoma odzval s skrbjo. Prepričana sem, da ima vsak od vas v srcu prostor in toplino za drugega, saj trpite in ste ranjeni ter prizadeti.

Glede alkohola pa vam svetujem, da sami ne pijete. Predlagam vam, da se odpoveste pijači in skušate na ženo vplivati z motivacijskimi knjigami, ki jih naključno puščajte po hiši, s pozitivno naravnanostjo, ki vas bo dvigovala nad težave vsaj do neke mere, z glasbo, kuhanjem, sprehodi ... Vsak dan lahko vržete puško v koruzo in jo, ponovno, poveznete na ramo. Saj etapni obup ne pomeni dokončne predaje, mar ne?

Seveda je pomembno, da pazite na duhovno hrano. Berite leposlovje. Gradite na čustveni hrani, na prijaznih odnosih s prijatelji in ponovno nagovarjajoč družino k večji toplini. Sem in tja skušajte koga objeti s pohvalo, mehko besedo ali gesto skrbnosti. Če radi kuhate, skušajte najti vir radoživosti tu. Pomembno je, da se naučite polniti se iz novih virov moči - sprehodi v naravo niso nikdar slaba izbira. In morda greste skupaj z ženo k maši, četudi se vam zdi to banalno in nepotrebno. Skrb do sočloveka pokažemo tudi tako, da se zanj potrudimo pri rečeh, ki jih ne ljubimo najbolj. Morda boste s svojo spremembo sprožili drugačne zaznave pri ostalih članih družine. Empatija s časom generira empatijo in egoizem prav tako sebičnost.

In seveda, ne smeva pozabiti na humor. Naučite se kakšnega vica. Humor je odlično zdravilo za otožne misli sivine duha. Verjamem, da vam je v tem stanju težko pomisliti na izvedbo mojih predlogov, a nekje je treba začeti. In tu leži odgovor na vprašanje bistva notranje moči. Da tudi takrat, ko ne vidimo ničesar več smiselnega, ustvarimo smisel. Morda začnete slikati, barvati na platno. Četudi ne znate risati, nič ne de. Ustvarjalni duh se nikdar ne postara in iz vašega pisanja čutim to moč, ki čaka, da jo prebudite. Zaupajte, vsak dan je nov dan. In marsikaj se lahko še spremeni! Tudi na bolje! Vse dobro, ostanite zdravi in srečno!