Žena mi je priznala, da obžaluje, da imava otroka

Pozdravljeni,

Star sem 35 let, poročen pa že sedmo leto. Z ženo sva si ustvarila družino, imava petletno hčerko in triletnega sina. Otroka imam zelo rad, sta moje največje veselje. Tudi z ženo sva se imela nekoč zelo rada, zdaj pa je med nama vedno več prepirov. Že dalj časa opažam, da je razočarana nad življenjem in nejevoljna. V zadnjih mesecih je stkala prijateljstvo z novo družbo in vedno več so skupaj, kar pomeni, da gre ob večerih ven tudi večkrat na teden in ponočuje. Tako sem velikokrat sam z otrokoma, kar me sicer ne moti, a ne morem verjeti, da ji je naenkrat več do drugih ljudi, kot do nas.

Vedno sem sanjal o družinski idili, zato mi je takšno vedenje, bežanje od družinskih obveznosti pravzaprav, sploh sedaj, ko sta otroka majhna, tuje. Ko sem se pred kratkim poskušal z njo iskreno pogovoriti o tem, pa me je šokirala z izjavo, da obžaluje, da sva imela otroke. Ne morem verjeti, da čuti tako. Od takrat ne morem več misliti na nič drugega, počutim se krivega, kot da sem jo prisilil v takšno odločitev, po drugi strani pa sem tudi zelo jezen na njeno nedoraslo vedenje.

Pomagajte mi, prosim, razumeti ženo. Je morda tak izbruh samo posledica česa drugega? Ali misli resno in je to začetek konca za naju? Še vedno jo imam rad, a se bojim, da je ona že vrgla puško v koruzo in obupala nad nami tremi.

Dragi razočarani mož,

vaš zapis razkriva kar nekaj ravni, ki so očem zunanjega opazovalca nevidne. Nizam jih po vrsti, da ohraniva jasnost.

1. Družina ni edina raven samorealizacije; vaša žena vam pravi, da ji je žal, da sta se odločila za otroka. Vprašanje je, kako je živela pred poroko? Je imela barvito življenje, je izkusila potovanja, prijateljevanja in sodelovanja z različnimi ljudmi? Če ni, je morda ta faza le prehodna, in bo minila, ko se nasiti novih vezi in dogajanj. Po drugi strani pa se dandanes marsikatera ženska načrtno ne odloči za otroke, saj je možnosti bivanja in smisla na drugih ravneh polno, od kariernih do pustolovskih. Takšnih možnosti naše prednice niso imele, ali poredko. Vprašanje je, kakšen odnos ima vaša žena do slednjega in do drugačnih izbir drugih, »svobodnih« žensk?
2. Tiranija svobode; živimo v obdobju, kjer se raven osebne svobode neskončno ceni, o njej govoriči in pričakuje številne pravice. Najprej pa ima vsak od nas dolžnosti. Vi ste svoje sprejeli, žena, kot pravite, pa ne. Kam jo vodi ta pot? V novo razmerje? V nove svobode? In ko večina kriči o pravicah in pozablja na dolžnosti, takšen odmik od pričakovanega vedenja, kot ga opisujete, ni nič nenavadnega. Mnogo mladih žensk trpi za depresijo, kar je morda resno obolenje, lahko pa prevelika razvajenost, ki se izkristalizira pri naporu, ki ga s seboj prineseta rojstvo in vzgoja otrok. In kar je bistvenega pomena, otrok ostane. Ne moreš ga vrniti »v trgovino z rabljeno robo«. Zato je pomembno, da ji kdo stoji ob strani; a tiste, ki so polne ovir in ki se borijo same, imajo običajno manj »razkošnih« težav. Torej, kako težko je dejansko njeno breme?
3. Tiranija optimizma; velja podobno kot za tiranijo svobode. Popolnoma normalno je, da je vaša žena kdaj pa kdaj sita vsega; kdo pa ni? Popolnoma normalno je, da išče izhode. A slabo je, da jih na račun vas in otrok. Kaj lahko naredite ob tem? Morda si poiščete varuško in se ji večkrat pridružite in skupaj z njo zaživite tiste dele njenega »novega« življenja, ki ji najbolj manjkajo.
4. Vrednote; kot kaže, ne delita istih vrednot, kar bo na daljši rok težava. Prvi prepir vodi do naslednjega, prva zamera do naslednje. Ali sta kdaj skušala težave reševati s terapijo? Ker je med vama mnogo svetovnonazorskih razlik, je terapija in redno delo z avtoriteto, ki vama bo pomagala zakrpati razpoke, nujno.
5. Hlad; ker so med vama, kot opisujete, čustva še živa, imate še čas, da rešujete težavo. Najslabši so funkcionalni odnosi ali zakoni, ko se ljudje ne čutijo več, pač pa smo še izpolnjujejo naloge. In rečejo: »Imam dober zakon.« Vsak dober, strasten odnos pozna tudi vroč hlad, če želite. Morda sta vidva tukaj ravno v tem. Zato ponovno prižgite ogenj!

Obenem pa se mi zdi ključnega pomena, da vajin odnos manj mislite, pač pa ga bolj čutite. Da v srcu do žene postavite most. Vaši ženi manjka občutkov, vznemirjenja in pustolovščin – tudi vajin zakon lahko ponovno postane tak! Igra z otroki je lahko čudovita pustolovščina in odkrivanje sveta in njegovih zakonitosti strašno vznemirljivo. Pomembno je, kako vidite svojo ženo; kako slišite njene stiske in kako slišite svoje. Potop v občutkovno telo vam lahko razkrije nov teritorij z novimi priložnostmi za vaju dva in vajina čudovita otroka, ki vaju še kako potrebujeta. Za razhod je še vedno čas, če se vajina vez ne obnese, a do tja je še mnogo ovinkov in krivulj, ki vaju lahko ponovno nenadejano povežejo in vajino ljubezen osvežijo. Srečno!