Želela sem zanositi, a po vselitvi tašče se je mož odtujil

Poročena sva štiri leta. Kmalu po poroki sva se dogovorila, da bom poskušala zanositi. Leto pozneje se je k nama preselila njegova mama. Invalidsko se je upokojila in finančno ni več zmogla bivati sama v svojem domu. Najin je naenkrat postal pretesen, zato sva se odločila, da počakava z zanositvijo, dokler se ne preseliva v večje stanovanje. Življenje z njegovo mamo je postalo za oba precej stresno. Nisva imela več toliko časa za naju in začela sva se odtujevati. Umikali smo se vsak v svoj brlog. Večerja je bila edini trenutek, ko smo bili skupaj. Tašča je bila v svoji sobi, jaz sem bila v najini spalnici in gledala televizijo ali preživljala čas na družbenih omrežjih in internetu, mož je bil v kabinetu, kjer je delal ali igral spletne igrice. To se je toliko stopnjevalo, da je bil mož »online« tudi, kadar sva šla ven na večerjo ali kakšno prireditev. Tudi v posteljo je začel prihajati vedno bolj pozno. Po letu življenja s taščo nam je uspelo prodati stanovanji in kupiti nov, večji dom, kjer je tašča lahko imela ločeno gospodinjstvo. Kljub temu sva z možem ostala odtujena. Lahko sva sicer preživljala več časa skupaj, toda tako, kot je bilo pred vselitvijo tašče, ni bilo več. Spregovorila sem o svojih občutkih in mu povedala, da ga pogrešam. Prisluhnil mi je, jaz pa sem se disciplinirala in umaknila vso elektroniko iz vidnega polja, da mi ne bi odvračala pozornosti. Teden ali dva sva skupaj gledala najine priljubljene televizijske oddaje, potem pa se je mož zopet začel umikati v kabinet. Po letu od vselitve sva se odločila, da poskusim zanositi. Nikamor se nama ni mudilo. Po nekaj mesecih je kazalo, da nama je uspelo. Takrat nisem občutila posebnega navdušenja, medtem ko je bil mož vesel. Po nekaj dneh se je izkazalo, da nisem noseča. Odleglo mi je. Presenečena sem bila nad sabo. Mislila sem si, da si želim otroka. Je normalno, da imam takšne občutke? Rada bi o tem spregovorila z možem, toda ne vem, kako. Mi lahko daste kakšen nasvet?

Ob vaši pripovedi se mi zbujajo različne misli. Najprej ste potožili, da sta se zaradi stresnega življenja s taščo začela z možem odtujevati. Neprijetni občutki, ki so se vam ob tem zbujali, so se nato umaknili. Namesto njih ste spregovorili o občutkih presenečenja nad sabo ob zavedanju, da si morda ne želite otrok. Na koncu pa sprašujete za nasvet, kako načeti pogovor o svojih občutkih z možem.

Olajšanje ob novici, da niste noseči, kaže na to, da ne želite, da se otrok rodi v družino, v kateri vlada vzdušje, ki vas dela nezadovoljno, morda celo nesrečno. Nočete, da bi otrok odraščal ob starših, ki so odtujeni. Verjetno čutite, da bi bilo to neodgovorno. Ti občutki so zelo na mestu in kažejo na vašo čustveno zrelost. Dobro je, da ste si jih priznali in o tem celo spregovorili. Ko sta se prvič pogovarjala z možem o zanositvi, je bil to najbrž izraz iskrene želje imeti otroka. Takrat sta bila povezana in nista imela težav s taščo, ki so sprožile vajino odtujevanje. Stala sta si ob strani in bili ste srečni. To je tisto okolje, v katero naj bi se rodil otrok. Vaše čustvovanje je torej povsem normalno in upam, da sem s tem odgovoril na vaše zadnje vprašanje in boste brez občutkov krivde lahko z možem spregovorili o žgoči temi.

Rad pa bi se nekoliko pomudil ob razmerah, ki so pripeljale do vajine odtujitve. Iz vaše pripovedi je mogoče sklepati, da sta oba prispevala k temu. Napete razmere v prenatrpanem domu so povzročile umik v ločena svetova, v katerih sta si praznino polnila z vsebinami, ki jih ponuja sodobna elektronska tehnologija. Po letu dni so te vsebine zasedale že tolikšen del vajinih življenj, da sta postala od njih odvisna. Pomenile so vama sprostitev po napornem vsakdanjiku. Sprostitve v medosebnem druženju in nekdanjih aktivnostih pa nista več znala najti. In začel se je izgubljati življenjski smisel. Življenje je postajalo prazno. Možu ste povedali, kako čutite, in za bežen trenutek se je vajin odnos popravil, a vama ga ni uspelo obuditi na raven, na kateri je bil na začetku. Pretežko se je bilo odpovedati nadomestkom, ki jih je dajala elektronika.

Obrniva zdaj pogled še v prihodnost. Vašo pripoved doživljam predvsem kot tožbo nad razglašenim partnerskim odnosom. Padci in vzponi v odnosih so njihov sestavni del. Svetla točka v vajini zvezi se mi zdi moževo veselje ob novici, da ste morda noseči. To je vir, ki bi ga kazalo izkoristiti. Ko mu boste povedali o tem, da ste z olajšanjem ugotovili, da niste noseči, in vzroku teh občutkov, bi to moral biti dovolj velik motiv, da se bo začel bolj truditi za vajin odnos. Pri teh poskusih mu morate pomagati. Tako kot ste vi elektroniko umaknili iz vidnega polja, naj se mož zaveže, da bo načrtno zmanjševal čas, ki ga porabi za igrice in podobne stvari. Poiščita dejavnosti, v katerih bosta skupaj preživljala prosti čas. Lahko so to zabavne igre za pare, plesni tečaj, obisk zanimivih prireditev (z neaktivno elektroniko!). Morda poiščeta strokovno pomoč za pare v težavah. Moža lahko motivirate tudi z napovedjo, da boste začeli spet razmišljati o zanositvi šele, ko se bosta ponovno zbližala. Želim vam, da bi bili pri poskusih uspešni!