Zaročencu si ne upam povedati, da me je grozno strah poročnega dne

Pozdravljeni, 

sem pred težko dilemo, saj se oktobra z zaročencem, s katerim sva skupaj osem let, poročiva. Če sem čisto iskrena, je bil to eden lepših trenutkov v mojem življenju, me je pa kmalu začelo moriti. Mogoče se nekaterim to zdi nenavadno, a zaroka mi je resnično prinesla same skrbi. Saj ne rečem, tudi zame je bil to čaroben dogodek, ki sem ga potiho pričakovala že dolgo, a zalomi se mi v trenutku, ko pomislim na poroko. Na ves trušč, ki se bo dogajal tisti dan, na oči, uperjene vame, na tečne sorodnike, no, če sklenem črto, me moti vsa pozornost, ki bo v tem dnevu namenjena nama. 

Morda se vse skupaj sliši čudno in nerazumno, a povabljenih imava okoli 80 prijateljev in sorodnikov, kar je precej. Mene pa že zdaj stiska. Ko sem to omenila prijateljici, mi je z vprašanjem, ali se bojim ljudi, dala precej misliti. Je možno, da je moj strah pred nastopanjem povezan s tem strahom? Ne vem, kako bi se tega otresla. 

Druga stvar pa je, da začnem imeti čudne misli, ali si poroke sploh želim, ko dolgo razmišljam o tem. O teh pomislekih nisem zaročencu nič povedala, saj nočem delati panike, bi pa rada vsaj malo razrešila ta strah, če je mogoče.

Pozdravljeni, 

najprej naj vam izrečem iskrene čestitke za pomemben korak v vajinem odnosu. Gre za novo obdobje v življenju pa tudi odnosu, ko z zaročencem skleneta, da bosta življenje preživela skupaj, se podarila drug drugemu, obenem pa s tem korakom naredila tudi jasno mejo med vama in drugimi (potencialnimi) partnerji. Vsak par najde v poroki svoj pomen, zagotovo pa gre v vseh primerih za predanost, iskrenost, zaupanje in seveda ljubezen – najmočnejšo silo. Razumljivo je, da čutite nekakšno tesnobo in celo strah in tudi niste edini, saj veliko nevest pa tudi ženinov pred poroko malce »stiska«. Porajajo se različna vprašanja, včasih celo majhni pomisleki, kar pa običajno sodi zraven, saj gre za velik korak v življenju vsakega posameznika.

Pravite, da vas vse skupaj muči že od zaroke in da se že od takrat »utapljate« v skrbeh. A kar se meni zdi tukaj zlasti pomembno, je predvsem vaše nelagodje pred vsemi svati, ki, kot pravite, bodo gledali v vas, pa pred vsemi govori, ki jih boste imeli, in predvsem pred vso pozornostjo, ki je boste deležni – kljub temu, da so to vaši sorodniki in prijatelji. Prijateljica vam je precej dobro namignila, da imate morda težave z izpostavljenostjo skupinam ljudi (socialna fobija), kar ste začeli opažati tudi sami. Tako z lahkoto poveževa strah pred nastopanjem oziroma nelagodne občutke pred množico ljudi, ki vas ocenjujejo, in poroko, kjer imate pred sabo nadvse podobne okoliščine, ko boste izpostavljeni. Gre za enak vzorec in tudi sami opažate, da imate zelo podobna občutja, ko se skušate vživeti v svoj poročni dan. 

Pomisleke, ali si poroke sploh želite, lahko zato kar ovržete, saj gre le za obrambni mehanizem. Poroke, kot pravite v začetku zapisa, se zelo veselite, a vas strah tako močno hromi, da bi se ji najraje izognili. Ne dovolite mu tolikšnega vpliva na svoje življenje. Pogovorite se o skrbeh z zaročencem, navsezadnje je on tisti, s katerim boste preživeli življenje skupaj, zato mu zaupajte. Morda skupaj najdeta kakšno simpatično rešitev. Vsekakor pa bi vam svetovala, da se soočite s svojim strahom pred nastopanjem, ki močno vpliva na vsa področja vašega življenja. S strokovno pomočjo gredo stvari veliko laže, predvsem pa se boste naučili spoprijeti s strahom in ga obvladati. Uspešne priprave na poroko vam želim in sploh ne dvomim, da bo to eden od najlepših dni v vašem življenju.