Zaljubljam se v napačne moške

Dolgo sem potrebovala, da sem končno ugotovila, da se vzorci v mojih odnosih s partnerji ponavljajo. V treh letih sem zamenjala pet partnerjev. Vsakič znova z upanjem, da bo za vedno. A ni. Začetki so sanjski; občutki, da sva ustvarjena za vedno, pa začnejo bledeti že po nekaj mesecih. Vselej enaki konflikti, enako kreganje in cirkusi. Skupna selitev, ustvarjanje skupnega življenja in nato spet neskončno iskanje garsonjer, selitev na svoje in konec. Tako nekako bi bilo v nekaj stavkih moje življenje. Obupavam in se sprašujem, ali je na tem svetu sploh moški zame. Sem res tako napačna? Vsi doslej so mi rekli, da sem preveč posesivna, ljubosumna, da se zažiram vanje in da ne znam živeti svojega življenja. Je možno, da jemljem svoje zveze preresno? Morda sem res vse to, kar bivši opisujejo, a nekako se mi zdi normalno, da sem na svojega partnerja navezana in to pričakujem tudi od njega. Skrbi me, da bo enako v prihodnje, zaljubim se hitro, prav tako hitro skočim v novo zvezo.

Ljudje smo bitja odnosov, hrepenimo po tem, da smo ljubljeni in da ljubimo. Kljub temu, da nas življenje morda včasih razočara in imamo občutek, da ob sebi ne potrebujemo nikogar, pa želja po drugem v nas ostaja. Povsem razumem vašo stisko ob osamljenosti, ki jo čutite, in obenem neskončno željo po bližini z nekom, ki bi vas razumel, začutil in sprejel takšno, kot ste. Želite si vstopiti v intimen odnos z nekom, s katerim bi ustvarila zdrav izpolnjujoč odnos, poln razumevanja, topline in iskrenosti. 

A vendarle morava stvari pogledati malce bolj od daleč. Odnose z drugimi največkrat vzpostavljamo na podlagi odnosa, ki ste ga imeli/ga imate z materjo in očetom. Odrasla ženska običajno vzpostavi odnos z moškim, ki ji bo zbujal enaka občutja, kot jih je doživljala ob svojem očetu, bodisi pozitivna bodisi negativna. Če je bil npr. oče čustveno ali fizično odsoten in ni zadovoljil hčerkinih čustvenih potreb, bo zelo verjetno enako čutila ob partnerju, ko odraste. 

Ne glede na to, koliko je (bivših) partnerjev in kako različni morda delujejo, imajo po vsej verjetnosti skupni imenovalec. Kot ste opazili že sami, so vam vsi moški očitali, da jih preveč okupirate, postanete posesivni, vi pa se posledično počutite zavrnjene, osamljene, nerazumljene in lačne bližine. Pobrskajte po preteklosti in razmislite, ali ste se tako počutili tudi ob svojem očetu. V tem primeru bi bilo dobro razrešiti vzorce, ki jih nosite iz družine, saj vplivajo na vaše odnose v sedanjosti ter kakovost življenja v celoti. Bodite potrpežljivi in se v prvi fazi osredotočite predvsem nase. Šele ko se boste v polnosti sprejeli in predelali vse tisto, kar nezavedno vpliva na vas, boste lahko stopili v zdrav, osrečujoč odnos, v katerem bosta s partnerjem vzajemno rasla.