Zagrenjeni brat za svoje neuspehe krivi starše in mene

Imam sedemindvajset let starega brata. Živi pri starših, ne študira in ne dela. Jaz sem dve leti starejša, sem zaposlena in živim s fantom. Starši so zagrenjeni, mama vedno joka, ko pridem domov, počuti se nemočno, ker brat ne upošteva ničesar, kar mu z očetom predlagata. Živi iz dneva v dan, od njiju zahteva denar in ga tudi dobi. Starši so dolgo delali v tujini in doma gradili hišo. Ker je bilo težko organizirati varstvo za oba, sta brata pustila pri babici, jaz pa sem bila ves čas z njima. Zdaj jima to kar naprej očita, pravi, da sta kriva, da ni doštudiral in sploh za vse težave, ki jih ima. Starši se mu ne upajo nasprotovati. Kupili so mu tudi avto. Mama se boji, da bo končal kot klošar. Z bratom sem se poskusila že večkrat pogovoriti, vendar se noče. Tudi do mene se vede, kot da sem kriva, ker je on živel pri babici. Rada bi pomagala, a ne vem, kako.

Razumem, da težko prenašate razmere med starši in bratom in bi jim radi pomagali. Žal so vaše možnosti zelo omejene. Vse, kar lahko naredite, je pogovor s starši. Sinu se niso postavili po robu, niso mu določili mej njegovega vedenja in ravnanja. Verjetno so obremenjeni z občutki krivde, lahko pa obstajajo še drugi vzroki. Dejstvo je, da se še vedno čutijo odgovorne zanj, čeprav je odrasel. Strah jih je, da bo propadel, če ga ne bi več preživljali, morda se ga tudi fizično bojijo, skrbi jih, kaj bi rekli sorodniki in znanci, če bi se to zgodilo, najbolj pa jih ovira občutek krivde, ki bi se potem še poglobil. Tako jih ima vaš brat v šahu in jih lahko izsiljuje v nedogled.

Lahko razumem, da težko sprejme dejstvo, da je živel pri babici, vi pa s starši, vendar je dovolj star, da bi lahko poskusil razumeti, da v takratnih življenjskih okoliščinah niso našli druge rešitve. Mladi ljudje, ki ne zmorejo dovolj moči, da bi prevzeli odgovornost za svoje življenje nase, jo pogosto zvalijo na starše in se smilijo sami sebi. Prav s tem izražajo svojo nezrelost. Ne spoprimejo se z realnostjo, ne sprejemajo odgovornosti zase in živijo, kot da je njihov moto, da bodo vse življenje nesrečni zaradi staršev. Odraslost in predvsem zrelost pa se kažeta v tem, da jih sprejmemo kot ljudi z dobrimi lastnostmi in pomanjkljivostmi, tako kot jih imamo vsi. Vsi smo le ljudje in tudi kot starši ravnamo tako, kot najbolje zmoremo.

Pogovorite se skupaj, starši, vi in brat, in jim to povejte. Poudarite, da je brat sam odgovoren za to, kaj bo počel s svojim življenjem, ne pa starši. Razložite staršem, naj se ne čutijo krivih, ker ni nobenega razloga za to. Samo toliko so odgovorni za sinovo vedenje, ker ga dopuščajo in ga s tem, ko mu ne postavijo ostre meje, še spodbujajo. Naj se ne bojijo ukrepati, zahtevajo naj od sina, da najde zaposlitev in prispeva v družinski proračun ali naj redno študira, sicer naj mu odrečejo gostoljubnost. Če se bodo stvari razvijale v negativno smer, se zavedajte, da je to zdravilo, ki zelo boli, a je v skrajnem primeru edino, ki lahko pomaga. Želim vam, da ga ne bi bilo treba uporabiti.