Vsi v moji družini imajo raka, bojim se, da bom naslednja

Že nekaj časa se odločam, na koga bi se obrnila in kje bi iskala strokovno pomoč. Že nekaj let me preganja strah, da bom zbolela za rokom in umrla.

V naši družini sta bolna oče in mama, umrle pa so tudi tete in sestrične, prav tako za rakom. Že kot otrok me je prizadela nenadna smrt priljubljene tete, ki je za rakom zbolela zelo mlada. Morda me je njena smrt najbolj prizadela, saj je bila mlada mamica, kot sem zdaj jaz. Kmalu zatem so, prav tako mlade, umrle sestrični in prijateljica. Soočenje s tem, da je oče bolan, je bilo težko, pa vendar sem njegovo zdravljenje prenašala dobro. Veliko bolj pa so se me dotaknili bolezen, trpljenje in smrt tete, za katero sem tudi skrbela. Pred časom je za rakom zbolela tudi mama.

Težko prenašam to breme, to bolezen, to, da okoli mene vsi zbolevajo. Neprestano se ukvarjam z mislijo, da bom tudi jaz zbolela. Ponoči me tlači mora in ne morem spati, nikakor ne zberem poguma, da bi odšla na pregled. Strah me je bolezni, strah me je, da bom morala zapustiti otroka, strah me je, da bom morala trpeti, strah me je, da me ne bodo mogli pozdraviti … In kljub temu da mi drugi jaz neprestano govori, da sem zdrava, da živim zdravo, me premišljevanje o bolezni vedno znova pahne v temačne globine strahu, nerazpoloženja in žalosti.

Vsak dan prebiram vse, kar je povezano z rakom, po internetu iščem nasvete, kako se mu izogniti, kaj ga povzroča, katere presejalne teste bi morala opraviti, kako bi si morala pregledovati dojke, kakšni so simptomi …

Sama sebi se zdim smešna, pa vendar me je strah tako zelo, da ko vam pišem to pismo, jokam. Lepo vas prosim za nasvet, na koga naj se obrnem, kako naj si pomagam, kaj naj naredim.

Smrt in bolezen sta dandanes temi, ki se ju izogibamo, kajti živimo v času, ko smo vse bolj odtujeni sebi, drugim, naravi in tudi vprašanjem minljivosti. Seveda misel na smrt lahko povzroča tesnobo, strahove in na koncu tudi prisilne misli, kot se pojavljajo vam. Misel na smrt ni prijetna in edina učinkovita obramba je izpolnitev življenja v ustvarjalnosti, delu, življenju za nekoga (otroci, drugi ljudje …) ali za nekaj. To pomeni, da najdemo življenjske cilje, vizijo in da v nenehnem ustvarjalnem delu te cilje bolj ali manj uresničujemo. To pomeni, da najdemo smisel življenja. Ta smisel pa mora najti vsak sam. Tudi vi. Nihče ne more tega storiti namesto vas. V pismu je premalo podatkov, kako živite, s čim se ukvarjate itd. Moja izkušnja pri delu z ljudmi pa je naslednja: ljudje, ki so v takšni stiski, kot je vaša (ali podobni), morajo nekaj spremeniti v načinu svojega življenja. Temu rečemo rešitev druge vrste. Začno npr. teči, študirati, obiskovati planine, brati ustrezno literaturo, poiščejo pomoč v ustrezni samopomočni skupini (lahko tudi pri strokovnjaku terapevtu), kjer se družijo z ljudmi s podobnimi stiskami in s katerimi stremijo k istim ali podobnim ciljem. S spremembo načina življenja se človek spreminja kot celota in stiska sčasoma izzveni sama od sebe. Na prvi pogled je ta recept videti preprost, vendar pomeni veliko dela. Z vztrajnostjo, delom in pomočjo ljudi človek lahko premika gore, se očisti še tako hude duševne stiske. Tudi za vas obstaja rešitev, le priznati si morate, da stiski sami niste kos, in najbolje je, da poiščete (strokovno) pomoč. Za začetek vam predlagam, da preberete tudi katero od knjig, ki jih je napisal Viktor Frankl, znameniti psihiater in psiholog, ki je šel tudi sam skozi hude življenjske preizkušnje.