Ujeta v lovke lepljive prijaznosti tašče in moža

Stara sem 36 let. Moja težava je morda nenavadna ali pa na prvi hip sploh ne deluje kot težava. Živim skorajda z moževo družino, čeprav nismo fizično skupaj, a kljub vsemu na skupni parceli. Vsi se zelo trudijo, da pomagajo in da so vselej na razpolago. A njihova pomoč ima svojo ceno. Čez leta sem spoznala, da sem postala sužnja odnosov s taščo in njeno družino; s tastom in sestro mojega moža. Res je, da mi je tašča vselej pripravljena pomagati pri otrocih, a težava je v tem, da se sama izgubljam. Počutim se zares slabo, saj mi neprestano svetujejo, kako naj kaj naredim. Sama imam naporen poklic in odgovorno delo, zato sem zares hvaležna, da mi stojijo ob strani pri vzgoji dveh deklic, ki mi pomenita vse na svetu. A težava je, da po moževem mnenju ne znam niti posode zložiti v pomivalni stroj. Vedno so pripombe in vselej so poučevanja, tako s strani tašče kot moža, njenega sina. Poučujejo me, kako naj na primer osolim juho, in da je najbolje, da je sploh ne solim, da si vsak ob nedeljskih kosilih osoli po svojem okusu. Moti jih, da sem in tja odvržem odpadke hrane v kompost za hišo in mi pridigajo, da bi pa res morala ta živila porabiti do roka. Moji starši se nas bolj kot ne izogibajo, saj imajo drugačne poglede na svet. Predvsem pa me je mama naučila samostojnosti, vselej je verjela v mene in me ni nikdar čustveno izsiljevala. Večkrat mi je rekla, naj se pazim teh ljudi, da imajo čudne čustvene relacije in da so kot paraziti, vtikajoč se v vse. Sedaj vidim, da to drži. Prav tako se moževa družina vtika v moj stil oblačenja; vse več je komentarjev o tem, kaj nosim, kaj kupim, zakaj nekaj oblečem in predvsem, zakaj grem dvakrat mesečno k frizerju. Vse skupaj me je začelo zelo motiti, saj sem sama najvišje izobražena v družini in finančno prispevam največ. Ali imajo pravico vmešavati se v prav vse? Mož svojo mamo zagovarja in jo vselej razume. K njej hodi redno na kavo, saj živimo na isti parceli in vsaj vsak v svoji hiši, a neprestani obiski me utrujajo in utesnjujejo. In tašča si dovoli vse več in res ne vem, kako naj se izmotam iz tega klopčiča prijaznosti in uslužnosti. Po drugi strani pa sem pričela z milim uporom: vpisala sem se na jogo in ob nedeljah zvečer šivam in pletem skupaj z dekleti iz vasi, s katerimi se poznamo že od otroštva. One mi zares stojijo ob strani in me spodbujajo, da razmislim o začasni prekinitvi stikov.

Draga ga. Marina, 

mlad človek v svoji svobodomiselni drži in energiji zanosa običajno verjame v marsikaj, zato pogosto rečemo, da so mladi ljudje čisti in naivni. Ko odraščamo, lastna prepričanja prizemljimo in morda pričnemo še bolj verovati v dobro, a tokrat naša notranja vera temelji na preizkušnjah. Zato je trdna. V vas je čutiti močno vero v dobro in vero v sebe. A družina, v katero ste se poročili, deluje drugače. Omenili ste, da vas je mati vzgajala v svobodi: dala vam je največ, in to je zavedanje o tem, da je ženska lahko avtonomna. Omenite, da vas mati opozori, da moževa družina čustvuje drugače. Opazi, da so takšna čustva lahko nevarna.

Vprašajva se, kaj je ljubezen? To, da drug drugemu prodajamo usluge? To, da posesivnost in nadzorovanje svobode drugega prevedemo v skrbnost in rahločutnost? To, da v imenu ljubezni ljudi poškodujemo na subtilne načine, in jim predavamo o tem, kako zložiti posodo v pomivalni stroj in razglabljati, ali juho soliti prej ali po tem? Verjetno velike ljubezni ne moremo zbanalizirati na takšne nebuloze, pa tudi manj epske ljubezni ne moremo opravičiti s subtilnim pogojevanjem in nadzorovanjem. Kaj pa je družina? Skupina ljudi, ki prisilno tišči skupaj, vsak sicer zatopljen vase ali v obleke in frizure družinskih članov? To, da omejujemo drug drugega s pričakovanji in projekcijami, ni tvorno za nikogar.

Kot pišete, ste se ujeli v mrežo subtilnih niti pogojevanja, ki so vselej obarvane z barvo ljubezni. Tašča je prijazna, stoji vam ob strani. Ničesar ji ne morete očitati. Mož je prijazen, ljubeč, samo sem in tja malo sitnari okrog pomivalca in soli v juhi. Kaj mu lahko očitate? Razumete dinamiko? Zato radi rečemo, da »mafija ubija z nasmeškom«. Prijaznost teh ljudi, s katerimi gradite svojo družino, vas mrtviči na več ravneh. Njihova prijaznost in uslužnost je njihova krinka za nadzorovanje in posesivno lastninjene vaše osebe. Bi bila vaša mati zadovoljna, če bi vaš oče oz. njen mož tako ravnal z njo? Vprašanje seveda je, kako to, da teh dvomljivih transakcij v moževi družini niste do sedaj opazili?

Mislim, da vas nimajo pravice niti spraševati, zakaj k frizerju, zakaj nek stil in ne drug. Zakaj si to dovolite? V imenu ljubezni se dogaja in zgodi marsikaj. In naša slepota, plemenitost ali naivnost, kot mi intuicija pravi za vas, nas ne obvaruje pred morebitnimi slabimi posledicami. Zdi se tudi, da vas moževa družina dokaj uspešno manipulira: torej, na vidni ravni jim ne morete očitati kaj dosti, a na podzavesti in nezavedni ravni pa z vami igrajo umazano igro. Ko se ob nekom ali ob nečem počutimo slabo, kot da nam odteka energija, kot da izgubljamo sposobnost jasne presoje, moramo ta čustva vzeti zares. Čutenje in čustvovanje so sporočila nezavednega in podzavesti in pri vas je jasno razvidno, da imate s tem svetom močan stik. Čestitam vam za odločitev prvega koraka k avtonomiji, ki je v vašem primeru joga in pletenje. Za izhod iz ječ čustvene manipulacije potrebujemo podporno okolje, kar so za vas prijateljice iz mladosti, ki so kot kaže, zaupanje vredne in vaša primarna družina.

Seveda se morate pomeniti z možem. Povejte mu, kako se počutite; morda se je on enako ob mami; in njegova mati tudi ob kom drugem. Ta začarani krog je moč pozdraviti. Morda bi se odselili in hišo dajali v najem. Fizična distanca ozdravi marsikatero poškodovano relacijo. Vsekakor je vaš mož tisti, ki bo moral narediti ključne korake. Če vas ima zares rad, se bo potrudil. In tudi tašči lahko ob priliki počasi nakažete, kaj je za vas pravi odnos, zdrava bližina in nujna distanca. Na spoštljiv način lahko rešimo marsikaj in namesto zidov lahko postavimo mostove. A potrebna je velika mera potrpežljivosti in budnosti; da nove niti ali poskuse nadzorovanja umirimo v kali. In obenem ljudi, ki včasih škodujejo nezavedno, obravnavamo strpno in z dotikom milosti. Saj, ko gre za družine in povezane ljudi, žalost enega pomeni žalost vseh. Tašča morda lahko postane vaša zaveznica? Življenje je dolgo in marsikaj se odvija v smeri najvišjega dobrega, kar prepoznamo šele čez čas. In ko zaživimo v relacijah z drugimi, drug drugega vzgajamo in se tekom spoznavanja razlik med nami naučimo največ. Prepričana sem, da boste znali poiskati most in zgraditi nove relacije, ki bodo za vse vas izpolnjujoče, brez da bi se žrtvovali in sklepali gnile kompromise.

Srečno!