Trpim za motnjo osebnosti, a mi noben psihiater noče pomagati

Pozdravljeni. Že dolga leta obiskujem psihiatre, pa ne samo v ambulantah, tudi v bolnišnicah sem že bila. Začelo se je pred desetimi leti z alkoholizmom. Po zdravljenju sem nehala piti, dobila pa sem kup drugih težav, bolečine po telesu, dihati nisem mogla, slabo sem spala, apetit je bil prehud, zato sem se redila. 

Pred šestimi leti so me invalidsko upokojili zaradi motnje osebnosti in drugih težav. Moje stanje se je izboljšalo, ampak samo za nekaj časa. Potem je šlo hitro navzdol. Bolečine, glavoboli, težave z dihanjem, debelost, vse se je stopnjevalo, da sem morala k psihiatru v najbližjem zdravstvenem domu. Kmalu sem dobila občutek, da me ne jemlje resno, malo se je pogovoril z mano, zdravila so bila ista in niso pomagala. Zamenjala sem psihiatra, pa se tudi on ni imel časa pogovarjati z mano. Odpravil me je tako rekoč pri vratih. Šla sem drugam, tokrat k ženski. Ta je bila šele huda. Jasno mi je rekla, da se le delam bolno, da mi v resnici nič ni in naj se neham smiliti sama sebi in raje poskrbim za otroka. 

Ne morete si misliti, kako me je prizadela. Kaj pa ona ve, kako je, če si tako bolan, saj njej nič ni, jaz pa trpim iz dneva v dan. Spet sem šla k drugi. Bilo je enako. Ugotovila sem, da je bil še najboljši prvi psihiater in sem se hotela prepisati nazaj k njemu. Na moje veliko začudenje pa me je odklonil. 

Mislim, da psihiater ne sme odkloniti pacienta, ki potrebuje pomoč in trpi. To sem mu tudi povedala, pa je rekel, da sem že dovolj prestala, ker sem zamenjala toliko zdravnikov, in me ni prevzel. Prijavila sem ga direktorju, organiziral je sestanek, a ni pomagalo. Ali me ima psihiater pravico odkloniti ali ne?

Spoštovana gospa Marija, najprej bi na kratko opisala, kaj so motnje osebnosti. Mogoče vam bo potem laže razumeti sebe in psihiatrovo reakcijo. Z motnjami osebnosti označujemo globoko zakoreninjene vedenjske vzorce in stanja. To pomeni, da jih je zelo težko spreminjati, tudi zato, ker ne izhajajo iz kakšne poškodbe ali bolezni. Motnja se lahko kaže v preobčutljivosti in napačnem razlaganju dejanj drugih ljudi, nespravljivosti, neupoštevanju družbenih norm ter potreb in čustev drugih ljudi, impulzivnosti, nagnjenost k sporom in prepirljivosti in še bi lahko naštevala.

Če povzamem: vaša motnja je globoko zakoreninjena v vas in vaš način vedenja, ravno tako je tudi vaše stiske in probleme zelo težko spremeniti in izboljšati. Zaradi narave motnje in težavnosti njene obravnave ste verjetno tudi iskali psihiatrično pomoč na različnih krajih, a neuspešno. Ne vem, kako sta se s prvim psihiatrom, h kateremu se želite vrniti, razšla. Vsekakor pa je v vajinem odnosu moralo biti nekaj poleg osnovne motnje, zaradi česar je presodil, da vam ne more pomagati, škode pa vam ne želi delati.

Običajno imajo psihiatri visoko stresno toleranco, tako da bi morali nekoliko premisliti, kakšno je bilo vaše sodelovanje z njim. Odnos med psihiatrom in pacientom je dinamičen in predvsem partnerski. Če mu recimo niste govorili resnice, če ste se sprenevedali, bili prezahtevni glede na dane možnosti, niste sodelovali in skupaj z njim aktivno iskali najustreznejše rešitve zase itd., potem je njegova reakcija razumljiva in po mojem mnenju upravičena. Svetovala bi vam, da se umirite in poskušate razumeti celotno situacijo. Mogoče bi bilo celo najbolje, da za nekaj časa ne obiskujete psihiatrov in tako pozabite na dosedanje izkušnje. Nov začetek pa naj bo poln upanja in uvidevnosti zase in za druge.