Trga se mi srce, ker se moji najstniški hčerki tako sovražita

Sem mama treh otrok. Sin ima šest, hčerki pa štirinajst in šestnajst let. Kot majhni deklici sta se zelo dobro razumeli, vedno sta se skupaj igrali, mlajša je starejšo prav oboževala, starejša je bila do mlajše pokroviteljska in zaščitniška. Nista mi povzročali skrbi in vesela sem bila, da se lepo razumeta. Z možem sva spodbujala njuno naklonjenost in poudarjala pomen sestrske ljubezni. 

Pred letom in pol pa se je vse spremenilo. Začeli sta se prepirati in obkladati z žaljivkami, ki sta jih prinesli iz šole. Včasih ne govorita več dni, čeprav si delita sobo. Zdi se mi, da se kljub mojim naporom vse bolj oddaljujeta. Poskušam jima pomagati, a se zgodi, da potem ena od njiju ali celo obe ne govorita niti z mano. Ozračje v družini je napeto in moreče, saj se njuni spori ponavljajo iz dneva v dan. 

Sprašujem se, kaj sem naredila narobe, da je zdaj tak razdor med njima. Mož me tolaži, naj potrpim, češ da sta v puberteti in ju bo minilo. Kaj mislite vi?

Hčerki sta v obdobju pubertete, se pravi v obdobju pospešenega telesnega in duševnega razvoja. Ta čas je naporen za marsikaterega mladostnika, prav tako tudi za njegove starše oziroma za celotno družino, kot ste v pismu tudi sami ugotovili. Dekleti se osamosvajata, iščeta vsaka svojo pot v odraslo življenje, skratka razvijata se v različni samostojni osebnosti. Na tej poti si oblikujeta lastno identiteto in samopodobo. Pri teh razvojnih nalogah se vpliv staršev na otroke praviloma zmanjša, poveča pa se vpliv vrstnikov in drugih odraslih, ki so v stiku z mladostniki. Če so se v tem obdobju pri dekletih pokazale razlike v osebnostnih lastnostih in interesih, ni nič nenavadnega, da se prepirata in dokazujeta svoj prav. Značilni za vedenje mladostnikov so tudi nihanje v razpoloženju, brezkompromisno zagovarjanje lastnih stališč, preizkušanje meja v odnosih z ljudmi … Povodov za prepire imata verjetno več kot preveč.

S stanjem se morate sprijazniti in nikar ne poskušajte igrati vloge sodnice v njunih sporih. Ne postavite se na nobeno stran, poskusite pa razumeti vsako posebej. Jasno jima dajte vedeti, da morata spore rešiti sami. Le tako boste lahko ohranili dober odnos z obema. Če z možem uspešno rešujeta svoje spore, bosta tudi hčerki prej ali slej uporabili ta vedenjski vzorec. Za vse družinske člane bi bilo manj naporno, če dekleti ne bi bili v skupni sobi. Če lahko, jima to omogočite. 

Sicer pa ne bodite nestrpni, sčasoma se bo njun odnos gotovo umiril. Morda jima bo spet uspelo ustvariti bližino, ki ju je povezovala kot otroka. Ljudje, ki so povezani s krvnimi vezmi, naj bi si bili v življenju najbližji, a zavedajte se, da žal ni vedno tako. Za odnos je odločilno, ali se je med dvema osebama spletla dovolj močna čustvena vez, ki pomaga, da lahko sprejemamo drugega z njegovimi lastnostmi ali ne. Čas in osebnostno dozorevanje bosta oblikovala odnos med hčerama in takrat šele boste videli, ali je seme vaše vzgoje padlo na plodna tla.