Toplino in ljubezen sem poiskal pri sodelavki

Star bom štirideset let, v zvezi, oče dveh otrok, situiran. S partnerico se ujemava v skoraj vseh stvareh, le nekaj mi manjka: pogrešam toplino in izkazovanje ljubezni. Menim, da sem človek, ki to daje. S partnerico sem se večkrat poskusil pogovoriti o tem, vendar mi ne zna prisluhniti. Prihaja namreč iz čustveno hladne družine. Posledica tega primanjkljaja je, da sem se zapletel s sodelavko. Pri njej sem našel tisto, kar sem pogrešal. Tudi ona je v zvezi in ima enega otroka. Njo je partner razkril in tako naj bi se afera končala. Mene pa so čustva tako prevzela, da sem bil, čeprav nisem razkrit, pripravljen končati svojo zvezo in nadaljevati s sodelavko. Ona pa ima kar nekaj pomislekov: noče zapustiti odnosa zaradi otroka, ne želi prizadeti partnerja, ki celo grozi, da si bo kaj naredil, zaradi cone udobja, staršev ... Obenem pa z mano nadaljuje ljubezenski odnos. Ne vem, ali me ima le za rezervo, ali ne zbere dovolj poguma, ali zgolj čaka, da vidi, kako se bo izšlo. Malce sem celo užaljen, ker se mi zdi, da sem ponudil veliko in ni bilo sprejeto odprtih rok. Sprašujem se, kako naprej. Edino pravilno bi bilo, da bi jo pustil popolnoma pri miru, a ne vem, ali si ne bi kdaj očital zaradi premalo vztrajnosti. Kaj bi mi svetovali, kaj storiti, čeprav, to mi je jasno, bi se moral ohladiti, a žal ne najdem gumba za izklop čustev. V katero smer naprej?

Vprašanj moških je v tej rubriki manj, zato sem ga vesel. Še posebno ker je zelo aktualno in zadeva čustvovanje večine moške populacije.

Nebogljeno bitje, ki priveka na svet, je popolnoma odvisno od drugih ljudi. Običajno je mama tista, ki poskrbi zanj. Poleg tega, da ga hrani in previja, je za kasnejše čustvovanje malčka izjemnega pomena, da se mama uglasi na njegove čustvene potrebe: potrebe po varnosti, stabilnosti in sprejetosti. Med mamo in dojenčkom se takrat vzpostavi obdobje simbioze, ki vtisne v dojenčkov psihični aparat temeljni odnosni vzorec, ki ga bo spremljal vse življenje. Če je mami uspelo biti »dovolj dobra«, potem bo otrok njun odnos doživel kot pozitiven. Vzel ga bo kot nekakšno merilo in z njim nezavedno primerjal vse prihodnje odnose.

Težava je v tem, ker noben kasnejši odnos ne more povzeti tega, kar nam je dal primarni odnos (odnos z materjo). Težko si je zamisliti, da bi na tem svetu obstajal kdo, ki bi za nas tako ljubeče in nežno skrbel, kot je za nas skrbela mama. Zato se v kasnejših ljubezenskih odnosih pogosto počutimo nerazumljene, neslišane in nepotešene. Pravzaprav vedno hrepenimo po prvem ljubezenskem odnosu – odnosu z materjo. Zato je človek najbolj gnano in hrepeneče bitje, kar jih je kdaj hodilo po zemlji, kot je sijajno zapisal znani psihoanalitik Paul Verhaeghe.

Naše hrepenenje nas sili, da menjavamo partnerje in se nadejamo, da bomo pri naslednjem ponovno našli davno izgubljeno prvo ljubezen. Tega v večini sicer ne storimo, ker nas na sedanjega partnerja vežejo različni interesi, od tistih bolj nežnih do tistih bolj materialnih. Nekaj pa k temu prispeva še okolica, ki v glavnem ni naklonjena razvezam.

Ste iz napisanega izluščili smisel? Vaša sodelavka je bila obljuba izgubljenega raja. Morda se je tudi ona počutila nerazumljeno in nepotešeno in ste zanjo takrat ta raj enako predstavljali vi. Zgodila se je usodna kombinacija in vaju potegnila v vrtinec zaljubljenosti.

Ker nista bila dovolj previdna, je bila vajina zveza razkrita in nastale so težave. Napočil je trenutek, ko bosta morala sprejeti odločitve. Sodelavka preživlja težke čase, saj se je njeno življenje že obrnilo na glavo. Vi še niste v takšnem položaju, a je verjetno le vprašanje časa, kdaj bo tudi vaša partnerica izvedela. Kakor koli se bosta odločila, veliko stvari je ta trenutek na kocki.

Značilnost zaljubljenosti je idealizirajoča predstava o partnerju, ki pa hkrati z zaljubljenostjo enkrat mine. Takrat odnos in partner izgubita del svoje privlačnosti. Vrnemo se v resničnost in začnemo graditi nov odnos. Gumba, s katerim bi preklopili v to stanje, ni. Zgodi se samo od sebe in tudi vi pričakujte, da bo tako.

Ali boste takrat zadovoljni s svojo odločitvijo, kakršna koli že bo, boste spoznali šele tedaj. Prav tako ne morete vedeti, ali bi bilo vaše sedanje hrepenenje v novi zvezi toliko potešeno, da vas ne bi spet pognalo na pot iskanja.

Pravzaprav je celotno človekovo življenje podvrženo iskanju »izgubljenega raja« in je tudi poskusov, da bi ga našli, veliko. Nekateri se zatekajo v hobije in šport, drugi v delo, tretji v duhovnost itn. Če smo dovolj inovativni in pripravljeni na svojo osebno spremembo, pa je lahko prvi poligon kar naš sedanji partnerski odnos. Ni iz trte izvita misel, da se je za ljubezen treba truditi. Če se boste odločili za to pot in končali romanco s sodelavko, bo bolečina izgube v prsih žgala nekaj časa, a postopoma izzvenela. In morda boste kasneje ugotovili, da vam je bila vaša partnerica poslana na pot zato, da ob njej osebno rastete, in da bi pravzaprav težko našli boljši odnos. Privoščim vam, da bi se odločili prav.