Tast se v mojem domu vede kot šef

Pred leti sva z ženo zgradila prizidek k hiši njenih staršev. Žena me je prepričala, da sem se strinjal s tem, ker nisva imela druge možnosti, kako priti do stanovanja. Njen argument je bil tudi, da nama bo njen oče, ki je zelo spreten pri tehničnih opravilih, pomagal. Sam nisem tehnični tip, poleg tega sem v službi vsak dan vsaj do petih. V tej situaciji mi je bila pomoč tasta dobrodošla, vsaj tako sem si predstavljal. Tako je nadzoroval gradnjo, se menil in organiziral delo izvajalcev. Tudi sam je marsikaj postoril, da so bili stroški čim manjši. Z ženo in nekajmesečno hčerko smo se v kratkem vselili. Za njegov prispevek sem mu resnično hvaležen in sem mu to tudi povedal. Moti pa me, da se tast v mojem domu vede kot šef. Enostavno se ne umakne. Stalno nekaj dela, popravlja, vzdržuje, izboljšuje in se sam odloča, kaj je treba postoriti. Moja žena se mu ne upa postaviti po robu, da ne bi zameril, ker je toliko dobrega naredil za nas. Po svoje ga tudi zagovarja, ker mi pravi, naj bom vesel, da oče vse postori, ker jaz teh stvari ne obvladam. To mi tudi očita. Zdi se mi, da nimam svojega miru in zasebnosti. Pride k nam, kadar se mu zazdi, in se nikoli ne vpraša, ali je nama prav. Na misel mu ne pride, da morda želiva biti sama z otrokom ali sva utrujena po napornem dnevu. Dobro se razumeva in neumno se mi zdi, da se prepirava zaradi banalnih zadev.

Za vaju in za številne pare je edina možna rešitev stanovanjskega problema, da ostanejo pod streho staršev. Ponavadi si uredijo ločeno stanovanje, kar je pogoj za ločeno gospodinjstvo. Kljub temu veliko staršev ne dojame, da so njihovi otroci odrasli, da so si ustvarili svojo družino in imajo pravico do spoštovanja zasebnosti. Nekateri pričakujejo, da bodo vrata v njihovo stanovanje vedno odklenjena in bodo lahko vstopili, kadar bodo hoteli. Mislijo, da imajo to pravico, ker so starši in ker jim še zmeraj pomagajo – tako ali drugače. V tem pa se zelo motijo. Pomembno je, da se zavedajo, kje so meje med njimi in mlado družino.

Pomoč staršev je dobrodošla, vendar naj je ne vsiljujejo mladim družinam. Primerneje je, če se otroci lahko obrnejo nanje takrat, ko njihovo pomoč potrebujejo. Seveda morajo biti tudi otroci v svojih pričakovanjih zmerni in obzirni. Najmanj težav je v družinah, kjer obvladajo odprto komunikacijo. Če so družinski člani drug do drugega odkriti, če jasno izrazijo svoje mnenje, občutke, želje, pričakovanja in z dialogom iščejo najboljše rešitve, jih ponavadi tudi najdejo. To je tisto, česar najbolj primanjkuje v vaši družini, v odnosu med vašo ženo, njenim očetom in vami. Tašče ne omenjate, zato ne vem, ali tast živi sam. Če živi z njim tašča, je v dialog pomembno vključiti tudi njo. Vem, da to ni enostavno za ljudi, ki se nikoli niso bili vajeni odkrito pogovarjati o vsebini odnosov, ki jih živijo. Tudi vaša žena ne zmore iskrenega pogovora z očetom, ker se boji, da bo užaljen. Raje prenaša njegovo neustrezno vedenje, posledica so napetosti med vama. Mislim, da ste vi oseba, ki je poklicana za to, da odpre v družini novo pot sporazumevanja. Vam bo laže kot ženi, ker ste čustveno manj vpleteni. Izberite ustrezen čas, morda med vikendom, in povabite tasta in seveda taščo, če je, na kavo ali čaj. V pogovoru poudarite, da ste hvaležni za vse dobro, kar sta, še posebno tast, naredila za vašo družino, povejte pa tudi, kaj vas moti v tastovem ravnanju in zakaj. Jasno izrazite svoja pričakovanja in postavite meje. Res je, da s tem tvegate zamero in tastov negativni odziv, vendar lahko le tako zagotovite svoji družini zasebnost. Če je tast vsaj nekoliko razumen in realen, lahko pričakujete, da bo sprejel vaše predloge, vsaj po razmisleku, če že ne v prvem trenutku. Pomembno je še, da se za začetek temeljito pogovorite z ženo. V tem morata biti enotna in prepričana, da ravnata prav.