Tako nesramni so do invalidov na upravnih enotah (izpoved bralke)

Nedavno sem bila na neki upravni enoti priča zelo osornemu obnašanju nekega uradnika. Ko sem namreč prišla tja s prošnjo, da bi pridobila digitalno potrdilo, me je hladno zavrnil, češ da se moram najprej najaviti na sestanek. Naj ob tem navedem, da sem invalidka in da me je na upravno enoto pripeljal sin. Ko sem uradniku omenila, da za mene prihod na upravno enoto pomeni precejšen psihičen in fizičen napor, in da je to malo drugače, kot za kakšno mladenko ali mladeniča, mi je hladnokrvno odvrnil, da smo pred zakonom vsi enaki.

Oprostite, ampak meni se je zdela ta izjava neumestna, če ne celo nesramna. Kako, da smo vsi pred zakonom enaki? Če bi bilo res tako, bi se lahko denimo 20-letniki cepili proti koronavirusu istočasno kot osemdesetletniki, pa vemo, da ni tako. Vesela bom vašega mnenja. Hvala. 

Zahvaljujem se vam za zelo zanimivo vprašanje, na katero bom z veseljem odgovoril, saj posega na področje tradicionalne arogance upravnih organov v odnosu do državljanov. Zato si dajmo najprej naliti čistega vina glede pravnih vidikov obnašanja uradnika. Temeljno načelo upravnega postopka je načelo varstva pravic strank (7. člen ZUP), v skladu s katerim morajo upravni organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice.

V tem okviru morajo še toliko bolj paziti na to, da lahko čim lažje zavarujejo pravice deprivilegirane skupine ljudi, med katere štejejo tudi invalidi. Iz tega zornega kota je bilo torej uradnikovo ravnanje protipravno. Poleg tega pa si uradnik povsem napačno razlaga tudi načelo enakosti pred zakonom. Če bi bil namreč nekoliko bolje seznanjen z vsebino pojma enakosti pred zakonom, kot ga razume tudi ustavno sodišče, bi vedel, da to pomeni, da je treba enake pravne položaje obravnavati enako, različne pa različno. Poenostavljeno povedano, če je oseba invalid, mora imeti pri upravni obravnavi drugačno obravnavo (prednost) pred osebo, ki ni invalid.

Naj se ob tem obregnem še ob problem tako imenovanega črkobralstva pri ljudeh, ki v naši državi zasedajo položaje, ki zahtevajo vsaj neko osnovno poznavanje pravnih predpisov, med katere spadajo tudi državni uradniki. Če bi te gospe in gospodje poznali vsaj osnove tega, kako je treba razlagati pravne norme, bi vedeli, da je treba pravne predpise v primeru dvoma vselej razlagati tudi v luči moralnih zapovedi. Da o pomanjkanju srčne kulture uradnika sploh ne zgubljam besed.