Starši so se žalili in poniževali, zdaj tako v zvezi ravnam tudi sama

Moji spomini na otroštvo so predvsem stalni prepiri med mamo in očetom. Z bratom sva bila priči njunega neskončnega prerekanja, kričanja pa tudi žalitev in poniževanja. Včasih so padale tudi klofute, in to iz obeh strani. Bila sva prestrašena in vsakič sva v svoji sobi tiho čakala, da je nevihta minila. Šele takrat sva lahko zaspala. Večkrat sva mislila, da sva midva kriva za prepire, ker nisva bila dovolj pridna. Z odraščanjem sem se tega občutka znebila. Že zelo zgodaj pa sem se odločila, da se ne bom poročila in ne bom imela otrok. Starši pa tudi drugi, ki so me poznali, so bili začudeni nad mojimi izjavami. Kot najstnica sem se izogibala stikov s fanti. Zame niso obstajali. Popolnoma sem se usmerila v študij, ki sem ga končala v roku. Imam poklic, s katerim sem se lahko takoj zaposlila. Pri osemindvajsetih letih sem se zaljubila v novega sodelavca. Moje prepričanje o tem, da si ne želim zveze in otrok, se je sesulo. Imam več mladih kolegic, ki že imajo družine in otroke. Mislim, da je prav njihova družba vplivala name, da sem se otresla svojih zavor. S sodelavcem sva se počasi zbližala in odkrila, da imava mnogo skupnega. Izhajava iz podobnih družin in na otroštvo imava podobne spomine. Zdaj že dve leti živiva skupaj. V začetku sva se zelo lepo razumela. Zdelo se mi je, da sem srečala partnerja, s katerim se bova vedno znala o vsem pogovoriti in rešiti probleme. Zdaj se pogosto prepirava in to še ni vse. Oba izbruhneva in se dereva drug na drugega, rešiva pa ničesar. Sprašujem se, kam to pelje. Vedno gre za malenkosti. Strah me je, da sva podobna mojim staršem. Zakaj se nama to dogaja? Prav zdaj sva si uredila stanovanje in želiva si otroka. Groza me je, da bi moj otrok moral prenašati to, kar sem jaz.

Razumem vašo stisko in strah. Prepiri in obračunavanje med starši, ki ste jim bili priča leta, so pustili močan pečat v vaši duši. Doživljanje družine, družinskega življenja, družinske klime pa tudi odnosa med mamo in očetom in odnosa do vaju z bratom je bilo zaznamovano s toliko negativnimi čustvi, da so posledice neizogibne. Pokazale so se kmalu – v obdobju, ko se mladi že zanimajo za nasprotni spol in se razvijajo prve simpatije ter mladostniške zaljubljenosti, ste se umaknili in ogradili pred vsako možnostjo, da bi se zbližali z nasprotnim spolom. Pri taki drži ste vztrajali dolgo, čeprav je vaša duša hrepenela po ljubezni. A strah in nezaupanje v ljubezen sta bila močnejša od hrepenenja.

Komaj pred kratkim vam je uspelo zrahljati svoje čustvene vezi in vaša zdrava želja po ljubezni se je udejanjila, ko ste se zaljubili v sodelavca in z njim ustvarili ljubezenski odnos. Razumljivo je, da je bilo na začetku vajine zveze vse enkratno. Vedno je tako, ko sta dva zaljubljena. Ko pa očaranost malo popusti, se je treba soočiti z realnostjo. To je čas, ko se pravi odnos začne. Lahko se razvija in raste v zaupanju, razumevanju, zbliževanju, pripadnosti, prilagajanju drug drugemu, v poglabljanju čustev, iskanju skupne poti. V nasprotnem primeru lahko hitro pripelje do razlik, ki so za enega ali oba partnerja nesprejemljive, in s tem do razdora zveze. Sami ste odkrili, da s partnerjem izhajata iz podobnih družin. To seveda ni naključje. Verjetno imata podobne ali komplementarne težave v čustvenem svetu.

Če vas prav razumem, vas skrbi, da ste način svojega odzivanja v konfliktih s partnerjem podedovali in se v vaši zvezi ponavlja zgodba staršev. Mislim, da gre v tem primeru za prevzem vedenjskih vzorcev, ki ste jim bili izpostavljeni v primarni družini. To pomeni, da ste se takih odzivov in komunikacije naučili od staršev. Tako ravnanje staršev vas je spremljalo vso mladost. Lahko si predstavljate, zakaj se je tako globoko zapisalo v vašo dušo. Veste, da ni prav, radi bi ravnali drugače, a vam ne uspe. Preprosto vas nekaj sili v poznane vzorce. Za optimizem in spodbudo vedite, da se privzetih, naučenih vedenjskih vzorcev lahko znebimo. Prvi pogoj za to je, da jih prepoznamo. Vi ste ta mehanizem že prepoznali. Vse možnosti imate, da rešita problem in zvezo. Močna motivacija, ki jo imata, in nekaj truda ter vztrajnosti bo treba, pa vama bo uspelo. S partnerjem se bosta morala naučiti tistega, česar vaju starši niso. Poiščita si ustreznega terapevta, ki vaju bo strokovno vodil in vama dajal potrebno oporo v tem procesu.