Starši pričakujejo, da bova s partnerjem vsako popoldne po službi še pomagala na njihovi kmetiji

Sem študentka, stara 24 let. Pred kratkim sem diplomirala. Opravljam poklic, ki ga sicer nisem študirala, a sem z njim zadovoljna. Z dolgoletnim partnerjem sva si v preteklem letu uredila skupen dom. Kar lepo obdobje sva namreč že skupaj in menila sva, da je to naslednja stopnička v odnosu. Rada se imava, podobna sva si in imava iste sanje in želje. Uredila sva si majhen dom pri meni doma. Tu pa nastopi problem. Nikakor ne najdeva miru pred mojimi domačimi. Ker prihajam s kmetije, dela nikoli ne zmanjka. Poleg službe pričakujejo od naju še popoldansko pomoč. Staršem in mojim sestram pomagava, a včasih imava svoje načrte in takrat naju vsi očitajoče gledajo. Večkrat me daje slaba vest, ker ne vem več, kaj je prav in kaj ne. Tako si ne želim živeti. Počutim se ujeto, fant prav tako. Oba služiva svoj denar, od staršev nisva odvisna. Moram pa reči, da se mi smilijo, ko vidim, koliko dela imajo. Seveda jim pomagam, ampak jaz bi svoj popoldanski čas rada preživela tudi kako drugače. Tudi fant je večkrat v dilemi, kaj naj stori, a na koncu vsakemu delu reče da, zvečer pa samo pade v posteljo in zaspi.

Sicer se s starši dobro razumem, vedno so mi bili v oporo, mojega fanta pa so zelo lepo sprejeli. Tudi ko sva si ustvarjala skupni dom, sta nama priskočila na pomoč. Moram pa reči, da sem včasih nanju jezna, kar jima tudi povem. Takrat je nekaj časa v redu, potem pa se zgodba začne ponavljati.

Res ne vem, kaj naj storim. Včasih sem zaradi tega žalostna in razdražena. Prosim, povejte mi, kdaj naj rečeva staršem stop in kdaj naj pomagava. Na to vprašanje ne znam odgovoriti.

Pravite, da sta si s fantom uredila dom v hiši vaših staršev. Za nekatere mlade ljudi je taka rešitev edina možnost, da lahko zaživijo skupaj. Verjetno je tudi z vama tako. Uredila sta si svoje gnezdece, kar pa ne pomeni, da sta ločena od vaše primarne družine toliko, kot bi si želela in kolikor bi bilo dobro. Premočno sta vpeta v vašo razširjeno družino, da bi lahko zaživela v skladu s svojimi potrebami po avtonomiji, ki ju kot odrasli osebi in kot par imata. Velika ovira pri tem je prav to, da živita z vašimi starši pod skupno streho. Ne trdim, da je v takem primeru, kot je vaš, sožitje popolnoma nemogoče, zahteva pa od obeh strani precej usklajevanja. Nekateri starši imajo težave že s spoznanjem, da so njihovi otroci odrasli ljudje s svojimi željami in potrebami in da je prav, da si ustvarijo svoje življenje in se osamosvojijo. Takrat se starševska vloga spremeni in pristojnosti staršev se zelo omejijo. Zdi se mi, da se vaši starši tega ne zavedajo prav dobro. Poleg tega dejstvo, da imajo kmetijo, še otežuje okoliščine. Za vaše starše je povsem običajno, da vidva kot družinska člana z delom prispevata za dobro družine. V kmečkih družinah je bilo vedno tako. Tako so živele prejšnje generacije in verjetno tudi še vaši starši. Niso se spraševali po času zase, niso razmišljali, kaj čutijo in si želijo. Delo in vedno znova delo je bilo tisto, ki je krojilo njihovo življenje in jim omogočalo bolj ali manj dostojno preživetje. Spremembe v družbi so se dogajale hitreje, kot so se spreminjali življenjski vzorci. Vaši starši se tega vsaj malo zavedajo. Ko se razjezite nad njihovimi pretiranimi pričakovanji, je nekaj časa vse drugače, potem pa počasi zdrsne v stari tir in zgodba se ponovi. Ker jih opisujete kot dobre in ljubeče, mislim, da obstajajo vse možnosti, da z dogovorom dosežete, kar si želite. Postavljanje meja do oseb, ki so nam blizu, je včasih prava umetnost. Kako jih postaviti, da si zagotovimo dovolj ločenosti, hkrati pa ohranimo povezanost in bližino, ki si jo želimo. V pismu ste napisali, da se čutite ujete v odnosu s starši. To je izjemno pomembno dejstvo. Njegovo sporočilo je, da je v takem odnosu nekaj hudo narobe. Stanje, v katerem vztrajata, škodi vam, fantu, vajinemu odnosu pa tudi odnosu, ki ga imate s starši. V vašem primeru gre za to, da starši niso znali postaviti zdravih meja v odnosu do vas in vašega fanta. Zdaj je to vaša naloga. Prijazno jih povabite na pogovor in jim razložite, kaj vas teži. Obljubite jim pomoč, vendar le toliko, kolikor zmoreta. Obljubita raje manj kot več. Dogovor naj bo jasen, da bosta vedela, kaj lahko od vaju pričakujeta. Verjamem, da se vam mama in oče smilita, ker preveč garata. Kadar je dela za domače preveč, je treba iskati druge rešitve. Morda bi se našel kdo, ki bi za skromno plačilo občasno priskočil staršem na pomoč ali pa bi si tako prislužil ozimnico. Mamo in očeta skušajte prepričati, naj si tudi sama kdaj privoščita počitek in kakšno prijetno doživetje. Z dobrim namenom in odkritimi pogovori lahko ustvarite odnose, kakršne si želite.