Starši bi me radi prikovali nase, pri 25 mi ne pustijo nikamor

Sem študentka, stara 25 let. Že od srednje šole čutim, da me starši iz dneva v dan bolj dušijo. Ne dopuščajo mi, da bi se sama odločala zase, ampak se odločijo namesto mene ter mi pri tem ne dopuščajo besede, saj živim pod njihovo streho. Prav tako izjemno težko pridobim njihovo naklonjenost in pozornost, saj je vedno v središču dogajanja moj mlajši brat. Največ jim pomeni, da imam najboljše študijske rezultate in da jih ubogam brez ugovarjanja. 

Njihovo vedenje se je občutno poslabšalo, odkar imam partnerja. Zdaj sva v zvezi že več kot pet let in želim si več. Želim se preseliti k njemu in si ustvariti življenje zase. Žal mi starši to nenehno preprečujejo. Naj povem še, da so izjemno nadzorovalni in materialistični. Kljub petletni zvezi imam policijsko uro, pri njem ne smem prenočiti in moram poslušati njihovo vsakršno kritiziranje partnerja za njegovim hrbtom, kar vedno bolj pogosto preide v nesramnost. Če skušam ugovarjati ali podati prošnjo za obisk partnerja za več kot dan, se zvrstijo vprašanja: ''Ali ti midva tako malo pomeniva? Kdo ti pomeni več, on ali midva? Zakaj želiš iti k njemu? Le kaj lahko tam počneš?'' Njihov odziv spremljajo materino čedalje glasnejše dretje name, jok in izjemen bes ter očetova nesramnost in grožnje (''Če sedaj greš, se nikoli več ne smeš vrniti!''). 

Nikdar nisem prosila veliko. V takšnih okoliščinah poskušam ostati mirna, a več ne zmorem. Popolnoma sem šokirana nad njuno stopnjo odzivanja. Seveda je partner seznanjen z vsem in mi kljub temu stoji ob strani. Vem, da sama dopuščam njuno vedenje, a ne vem, kako naj to spremenim. Ob takih odzivih se ne zmorem postaviti zase, čeprav se resnično trudim. Vsak dan občutim tesnobo, saj ne vem, kako se bodo odzivali. Želim zaživeti svoje življenje, a ne vem, kako naprej. Hvala za nasvet. 

V svoji stiski niste osamljeni, na žalost. Glede na težave, ki jih opisujete, sta vaša mama in oče patološki osebnosti in vi ste »dolžni« zadovoljevati njune potrebe. Vi kot oseba zanju niste pomembni, kajti onadva sta žrtvi, ki vam omogočata prav vse v vašem življenju, vi pa ste nehvaležni. Pritiskata na vas in vam vzbujata občutek krivde. Opisana dinamika je nekaj vsakdanjega v družinah patoloških staršev in otroci so v takšnih razmerah samo žrtve. 

Ne poznam širšega ozadja, ali imate morda možnost, da odidete od doma, se preživite, vam pri tem lahko pomaga vaš partner. Če je nimate, boste morali stisniti zobe, hitro dokončati študij in se tudi finančno osamosvojiti. Če pa bi lahko kakor koli preživeli brez finančne podpore staršev, potem odidite že jutri – seveda pa boste morali razdelati občutke krivde in dolžnosti do njih, če vas seveda mučijo. Starši se ne bodo spremenili. »Določili« so vam vlogo v družini in vi jo morate igrati tako, kot so si zamislili (je pa to nezaveden proces). 

Odmik je šele prvi korak na poti trganja popkovnice s patološko družino. Čaka vas tudi globlja predelava odnosa s starši, vse vaše ranjenosti ob tem. To pa je proces in dobro bi bilo, da si poiščete pomoč psihoterapevta. Morda bi koristilo tudi sodelovanje vašega partnerja, da bo doumel razsežnost težav in da sta na tej poti v oporo drug drugemu.