Starša mi že vse življenje zbijata samozavest in ne verjameta v moj uspeh

Star sem 25 let, doštudiral sem smer, ki me veseli, zdaj pa sem na pragu odraslosti, v kateri se ne znajdem najbolje. 

Odrasel sem v delavski družini – starši niso izobraženi, so pa navajeni delati. A vedno je bilo bolj »iz rok v usta«. Vso osnovno in srednjo šolo sta me zasipavala s svojimi travmami, da smo ubogi, da bom revež tudi jaz in da je taka pač usoda naše družine. Ne morem reči, da sem trpel pomanjkanje česa, smo pa res živeli precej skromno in sem imel veliko manj stvari kot sošolci. A tako sem bil vzgojen, zato se s tem nisem preveč obremenjeval – mogoče sem bil že karakterno nezahteven otrok. 

Po srednji šoli sta bila starša prepričana, da bom šel delat, saj sem študiral tehnično smer, a jaz sem želel več. Malce z njuno pomočjo, precej več pa s študentskim delom sem uspešno prišel skozi študij. Kot sem že omenil, so se starši kljub svoji občasni finančni pomoči pogosto pritoževali, da smo reveži in da reveži to tudi ostanejo in da ne bo z mano nič drugače kot z njima. 

Ne morem reči, da njune besede niso imele name nobenega vpliva, saj sem se večkrat vprašal, ali imata morda prav. Tudi če se človek skuša otepati tega, mu nekako pride do živega. Posebno pa se mi to pozna pri iskanju službe in razgovorih. Vedno imam pred sabo mamine besede, da bom revež tudi jaz, kar močno vpliva na mojo suverenost in vero vase. Bom res revež z življenjem, kot ga imajo moji starši?

Kot ste že sami opazili, je družina precej močan sistem, ki bi ga lahko opisali kot živ organizem, v katerem se stvari nenehno spreminjajo. Vsaka sprememba na enem članu družine vpliva na vse člane. Vse življenje so med seboj močno povezani (tudi na organski ravni), ne glede na to, ali živijo na drugih koncih sveta, ali imajo stik, ali pa si ga morda sploh ne želijo. Gre za globljo povezanost, ki ostane za vselej. Vključno s tem pa se s staršev prenesejo na otroka tudi nezavedni vzorci, čutenje, tudi neizrečene stvari, ki pa jih čuti. 

Kot pišete, je v vaši družini veljal nekakšen moto – reveži smo in tudi ti boš, kar ste poslušali vse življenje in se je močno vtisnilo v vas. Vplivalo je na vašo samopodobo, zaupanje vase in seveda način spoprijemanja z izzivi, posebno pa to opažate pri iskanju prve zaposlitve. Zagotovo vam starši s svojim pesimističnem razmišljanjem niso dali ravno spodbudne popotnice, a tukaj ne gre za to, da bi jih kakor koli krivila – ne nazadnje so vam dali toliko, kolikor so najbolje vedeli in znali. 

Gre predvsem za miselno oviro, ki bi jo bilo dobro preseči, saj sega veliko globlje, kot si lahko mislimo. Sta vam pa v vsakem primeru dala močno popotnico z delovnimi navadami, kar je velik plus. Te so vplivale na vaše uspešno spoprijemanje s študijem in delom obenem, in nedvomno ste oseba z veliko samodiscipline in vztrajnosti. Iz tega lahko črpate naprej. 

Ne dovolite, da družinska drža pokvari vse vaše potenciale. Na zavedni ravni lahko uporabite pozitivne afirmacije, ki jih uporabljajte dnevno, na nezavedni ravni pa lahko vzorce predelate s strokovno pomočjo. Prvi korak k temu ste že naredili. Želim vam čim bolj uspešno spoprijemanje z izzivi in svojo preteklostjo in ne dvomim, da boste kmalu dobili službo.