S trdnim sklepom in vztrajnim delom na spremembi osebnosti je mogoče

Na vprašanje, ali je pri vaši starosti mogoče odpraviti nezaželeno socialno anksioznost in težave, ki jih opisujete, to je nezmožnost normalne socializacije, in stisko, ki jo pri tem doživljate, ni lahko odgovoriti. Odgovor je namreč odvisen od več dejavnikov, predvsem pa od dveh: kako resna je vaša zavrtost (gre za pojem, ki ga uporabljamo v psihoanalitski znanosti) in koliko virov imate na razpolago za njeno odpravo. Čudežnega zdravila za vašo težavo ni. Verjetno edina pot rešitve je dolgotrajno delo na sebi, kot temu poljudno rečemo. Poleg psihoterapije, individualne in skupinske, vam pri tem lahko pomagajo razne delavnice za osebno rast, biblioterapija, tehnike sproščanja, meditacija in podobno.

Poskušajva najprej analizirati možne vzroke vaših težav. O vas smo izvedeli malo, in brez anamneze, predvsem družinske, lahko le ugibamo, kaj je krivo za vaše težave. Poskušajmo se opreti na to, kaj o tem pravi teorija. O socialni anksioznosti in vzrokih zanjo je napisanega veliko, redko pa boste slišali, da gre pri tem za obliko samodestruktivnega vedenja, za neke vrste samosabotažo: ko bi morali v družbi nastopiti in spregovoriti, se vam zalomi, zamrznete, stavka včasih ne morete niti dokončati in imate občutek, da ostanete brez misli. Vzrok za takšno vedenje so nedovoljeni, običajno agresivni impulzi, ki v socialnih interakcijah privrejo v zavest iz vašega nezavednega. Vaš ego se pred temi impulzi brani tako da - sicer napačno -, pripiše njihov izvor vaši okolici, in ukrene vse tako, da se boste, z vašo nezmožnostjo uspešnega vključevanja v okolico, iz nje izločili. Na ta način se ego zavaruje pred ogrožajočimi nezavednimi impulzi, vas pa »kaznuje« s socialno neuspešnostjo.

Težavo vam – to je torej hipoteza – povzročajo »nedovoljene« vsebine iz vaše podzavesti. Te pa se naselijo tja najpogosteje v obdobju odraščanja zaradi neustrezne vzgoje, odsotnosti ustreznih spodbud in pohval in pogosto nasilnega, nezanesljivega in nepredvidljivega ravnanja staršev oziroma skrbnikov. Pogost vir teh vsebin so tudi travmatski dogodki v zvezi z vrstniškim nasiljem, poniževanjem in posmehovanjem.

Da bi se rešili socialne anksioznosti (fobije), bi morali torej nevtralizirati vpliv vaših negativnih nezavednih vsebin. Ker so te nastale v odnosu s pomembnimi osebami, kar starši oziroma skrbniki so, jih je le v takšnem odnosu mogoče razrešiti. Tak odnos lahko vzpostavite z osebo, ki ji zaupate in vam daje občutek varnosti ter zanesljivosti, pri čemer mora ta oseba razpolagati z znanjem in veščinami, s katerimi vam lahko pomaga. Takšna oseba vam bo nudila korektivno čustveno izkušnjo in postopoma pomagala ublažiti ali povsem odpraviti vpliv podzavesti na vaše čustvovanje in vedenje. To se bo zgodilo v treh korakih. Najprej boste ozavestili pretekle travmatske dogodke, to je, obnovili potlačene spomine. V nadaljevanju boste priklicali v zavest občutke in boleča čustva, povezana s temi spomini. To je najtežji del procesa. Podoživljali boste vso grozo, ki ste jo nekoč doživeli, in ste jo takrat, ker je bila preboleča, da bi se z njo spopadli, potlačili v podzavest. To je točka, ko se bo vaš ego na vse pretege branil pred temi bolečimi čustvi, kar zna povzročiti prekinitev procesa oziroma vaš odstop. Če pa boste vztrajali, boste sčasoma spominom na travmatske dogodke odvzeli ostrino. Postopoma jih boste vključili nazaj v svojo zavest in odvzeli jim boste njihov destruktivni vpliv. To je tretji korak – predelava potlačenih travm.

Koliko časa bo trajal ta proces, je nemogoče oceniti. Odvisen je predvsem od vaše trdne odločitve, da želite narediti spremembo in se podati na naporno pot ozdravitve, nekaj pa tudi od vaše osebnostne strukture, socialnih in bioloških pogojev, strokovnosti osebe, ki vas bo spremljala ter kakovosti vajine delovne zveze. Lahko traja tudi več let. Vendar, odgovor na vaše vprašanje je pritrdilen: s trudom in vztrajnostjo je tudi pri 40-ih mogoče odpraviti socialno anksioznost in se uspešno vključiti v socialno življenje.