Stara sem 35 in še nisem našla pravega

Stara sem petintrideset let. Močno si želim družine. Za seboj imam tri daljše zveze, ki so trajale od tri do šest let. O vseh treh bivših fantih ne morem reči nič slabega. Z vsemi sem se razšla mirno, brez jeze, očitkov in zamer. Vsak od teh treh je imel take lastnosti, da so mi jih kolegice zavidale. Ne razumem, zakaj se mi to dogaja. Precej knjig o odnosih med žensko in moškim sem že prebrala pa tudi mnogo premišljujem, vendar mi ni jasno, kje je vzrok za neuspehe. Pri mojih letih mi biološka ura že močno bije in sprašujem se, ali mi bo sploh uspelo ustvariti svoj cilj v zasebnem življenju. Nisem tip ženske, ki bi si našla nekoga, se z njim poročila, v glavnem le zaradi statusa in zato, da bi prišla do otroka. Ne, to ni zame. Želim si družino na zdravih temeljih, ali pa bom raje ostala samska. V vseh treh bivših zvezah se mi je zgodilo isto. Zgodba se vedno ponavlja in zdaj se bojim, da se bo še četrtič. Na začetku je vedno zaljubljenost. To stanje dobro poznam in vem, da ne more trajati večno pa tudi preveč naporno bi bilo. Zveze so se lepo razvijale tudi še potem, ko je zaljubljenost izgubila svojo moč. Po daljšem času, nekaj let, pa sem se vedno znova znašla v odnosu s partnerjem na mrtvi točki. Začutila sem, da odnos postaja vedno bolj prazen, rutinski. S partnerjem sva si bila vedno bolj narazen. Pogovori so postajali bolj skopi. V odnos se je priplazilo dolgočasje. Nisem več čutila izziva in take zveze nisem želela nadaljevati, zato sem jo raje končala. Ne vem, kaj je narobe.

Verjamem, da vam je nerazumljivo, zakaj so vam propadle že tri dolgotrajne zveze. Zanimivo je, da se ne pritožujete nad vsakim posameznim partnerjem in ne naštevate njihovih napak in pomanjkljivosti. Zdi se mi, da nimate težav z izbiro primernega partnerja. Ker ne begate iz ene zveze v drugo in ne menjavate partnerjev pogosto, ste verjetno čustveno precej zrela oseba. Tudi z vašim stališčem in motivacijo za življenje v dvoje in z odločitvijo za družino se popolnoma strinjam. Če bi ljudje več razmišljali in se odločali odgovorno, tako kot vi, bi bilo verjetno manj ločitev in manj nesrečnih otrok. Ker imate že petintrideset let in s temi izkušnjami, ki ste jih opisali, vem, da vas je strah. Sprašujete se, kaj je narobe z vami, da se vam to dogaja. Vedeti morate, da sta za uspeh pa tudi za neuspeh zveze vedno odgovorna oba partnerja. Na prvi pogled je bilo v vaših zvezah vse v redu in ni jasnega vzroka, zakaj naj bi se razdrle. Mislim pa, da so zašle v slepo ulico iz preprostega razloga, ker se vi in vaši partnerji niste dovolj posvečali negovanju partnerskega odnosa. Po obdobju zaljubljenosti, če se čustva poglobijo, se razvija zrel ljubezenski odnos. Za to, da živi in napreduje, pa morata oba partnerja zavestno vlagati vanj svojo energijo. Če se z njim ne ukvarjata in ga prepustita samega sebi, se bosta kmalu znašla na mrtvi točki. Uspešni pari se ločijo od neuspešnih le po tem, da so se z voljo in trudom sposobni izkopati iz krize in izboljšati odnos. Negovati odnos pomeni, da se partnerja o njem pogovarjata, da povesta, kaj čutita, kaj doživljata. Priporočljivo je, da si vsak dan vzameta čas in se pogovorita, kako sta preživela dan, kakšna sta bila drug do drugega. Nesoglasja, zamero, jezo je treba izražati sproti, in to tako, da drugega ne žalimo niti ne ponižamo ali razvrednotimo. Ne smemo si dovoliti, da naš odnos postane rutinski. Rutina ga ubija. Mislim, da je šlo za to pri vas, ko govorite o naveličanosti, dolgočasju, praznini. Temu se izognemo, če gojimo skupna zanimanja, odkrivamo nove, za oba zanimive vsebine in se trudimo, da se v skupnem življenju ne dogaja vse po že znanih ustaljenih vzorcih. Želim vam, da bi vam v življenju uspelo to, kar si želite.