Stara sem 31 let in se mi je življenje sesulo, počutim se kot smet

Stara sem 31 let, razšla sem se s fantom, pred korono pa sem dobila odpoved delovnega razmerja. Po vsem tem sem se še zredila, vedno sem bila bolj okrogla, a ne debela. Starša sta se pred leti ločila, tako da se srečujem z obema. Živim v hiši babice, ki je potrebna popravila. Kamor koli pogledam, povsod so problemi. Denar mi kopni, ker nimam službe, tisto nekaj, kar sem podedovala po babici, pa bo tudi kmalu šlo.

Razmišljam, da bi se vpisala v faks, da ga končam. Vse skupaj sem pustila, ker nisem imela dovolj moči, a ne najdem motivacije. Tudi kadim in čeprav sem in tja prav težko diham, ne morem nehati. Ponoči se zbujam in veliko jokam. Zdravnica, ki sem ji zaupala težave, pravi, naj jem antidepresive, pa sem proti temu. Rada bi se pobrala, a ne vem več, kako in kaj naj še poskusim, da se bom zbudila v bolj svetel dan. Česar koli se lotim, mi spodleti.

Vem, da imam slabo samopodobo in po razhodu s fantom sem še v ljubezen izgubila vero. Prosim vas za nasvet, kako se motivirati, kako se izvleči iz tega, kdaj bo bolje, koliko časa potrebujem. Počutim se kot smet, kot zguba, ne prenesem se.

Draga ga. bralka.

Ko se nam v življenju dogajajo lepe stvari, se nasmeh kar sam po sebi zariše na obrazu, brez posebnega truda. Prijetno je pogledati skozi čista okna na urejeni vrt. Lepo se je naličena in odišavljena usesti v avtomobil in se odpeljati k prijateljici na kavo. Ali k staršem na kosilo, kjer se čuti, da se imata rada. Prav tako je lepo imeti delo in biti zanj plačan. Ni slabo, če nas kdo pohvali, nam pove, da nas ceni, kar podkrepi še z dejanji. Vsi bi radi živeli v lepem »rožnatem« svetu, ki nam izpolni srčne želje, da ljubeče zaplahutamo kot ptice na krilih vetra z novimi avanturami in radostmi vred.

A življenje je pač takšno, da nas preizkuša. Vsakogar, brez izjeme. In revščin je mnogo vrst; ne obstaja le materialna revščina, ko so ljudje obubožani, sami in prepuščeni le sebi. Številni so osamljeni, pogosto starejši ljudje, ki so jim pomrli vrstniki in zrejo v čuden svet, ki z njihovim okusom ali željo nima več nič skupnega. Stisk je premnogo. A obstaja tudi duhovna revščina, ki je podobna duhovni izgorelosti: ko nas nič več ne osmisli, ko nas nič več ne napolni z radostjo, začnemo usihati. Kot studenec. Takšna »puščava srca« je osamljen svet, kjer ni nikogar. V resnici ljudi težave drugih ne zanimajo, če že, pa jih do tiste mere, kjer so jih prestajali sami. A tudi preobilje ustvarja težave: razvajeni otroci, ki spijo v dragocenih posteljah, z bazeni, savnami, polnimi hladilniki hrane, pijače, omarami oblek … Tudi oni so lahko zelo sami, prestrašeni in osamljeni. Številni otroci obilja niso nikdar prejeli dragocenih lekcij življenja, zato prazno zrejo v svet v iskanju notranje luči, ki bi zadovoljila njihov nemir ali tiho iskanje.

Vaš položaj je obraten. Pravite, da tonete v melanholijo. Povsod vidite težave. Zdravi ste. Telesno. Vsekakor se lahko gibate, hodite, se premikate. Drži. Vaša psiha pa potrebuje čas. Nego. Občutek in sočutje. Svetujem vam, da si preberete knjige dr. Viktorja Frankla. Lepo prikaže, kako najti smisel v grozodejstvih taborišč in vojne. Odprite srce za bolečino drugih. Za brezdomca, ki spi v parku. Za mater samohranilko, ki s tresočimi rokami izbira živila v veliko prevelikem hipermarketu. Povsod je toliko vsega. A ona zasluži tako malo. Kako ji je pri srcu?

Svetujem vam, da se odločite. Prenehajte se smiliti sami sebi. Čas za antidepresive še bo, če boste želeli. Čas, da vržete puško v koruzo, tudi. Vsak dan naredite korak več. Začnite z redno hojo po gozdu. Najmanj trikrat tedensko. Počistite hišo. Naj zasveti. Čiste energije prostorov nagovarjajo čiste misli uma. Umivajte se. Negujte svoje telo. Privoščite si masažo kot nagrado za narejene delovne naloge. Iz hladilnika odstranite hrano, ki se skuha v treh minutah. Raje si naredite vrt spomladi in poiščite zelenjavo in začnite ustvarjati s kuhanjem. Bodite delovni in vztrajni. Ne verjemite blišču materiala. Verjemite v delo svojih rok, v lasten trud in pogum, da premagate melanholijo. Oba starša še imate živa. Živite v hiši. Vpišite se ponovno na fakulteto in jo končajte. Bodite hvaležni za vse dobro, ki vas obdaja. Zatorej, imejte samo en plan. Plan »A« in nič drugega. In ta je, da boste uspeli. Vse drugo za vas ne obstaja. Amen.