Star sem 38 let in si želim ženo in družino, a ne najdem prave, vsake se naveličam

Tega nisem naredil še nikoli – pisal v takšno rubriko. Rad bi, da veste, da sem prvič tako poiskal pomoč, a kot pravijo – v sili hudič še muhe žre. 

Star sem 38 let, sam si pravim osamelec na čakanju. Zakaj? Ker pri vseh svojih letih še nimam stalne partnerice/žene. Moja življenjska zgodba je dolga in če vse skupaj povzamem, sem bolj kot ne nesrečen. Moja generacija je poročena, vsi imajo družine. Jaz pa še kar iščem in za to sem si kriv sam. 

Žensko dobim, sem z njo dva ali tri mesece in potem se je naveličam. In grem spet v iskanje prave. Hodim po zabavah in dobim vsaj kakšno za eno noč. Vem, da je le začasna tolažba, a vsaj malo pomaga. 

Ali je to normalno, da se ženske po dveh mesecih naveličam? V enem letu jih zamenjam toliko, da me je sram številke, po drugi strani pa se mi zdi popoln nesmisel, če bi vztrajal z nekom, ki mi ni všeč. 

Velikokrat razmišljam, da bom mogoče eden tistih, ki ostanejo za vedno sami. No, tega si ne želim ravno. Hvala, če boste na to odgovorili.

Pozdravljeni! 

Prvič v življenju ste si vzeli čas in napisali pismo, v upanju, da vas nekdo začuti, razume, sliši. Kako težko je biti v množici ljudi sam, osamljen, živeti iz dneva v dan v čakanju, da se kaj spremeni, da pride kdo, ki bo osmislil življenje. Tako kot ste omenili, da ste večji del življenja nesrečni, se tudi iz pisma čuti praznina, ki je v vas. 

Ženske, s katerimi zdržite le dva meseca, so instant rešitev, ki le za kratek čas zaduši praznino. A ti odnosi so površinski, česar se zavedate. Če pogledava stvari drugače, ni težava niti v ženskah niti v vaših odnosih do njih, ampak v vašem odnosu do sebe. Pomembno je, da se za začetek na prvo mesto postavite vi. Predelajte tisto, kar vam ne pusti zares živeti, presezite žalost, ki tiči v vas, predelajte konstrukte, ki ste si jih ustvarili, da laže preživite v tem svetu. Najteže je, ko samim sebi postanemo tujci, ko samo še životarimo in smo le lupina z žalostno notranjostjo. 

Ne dovolite, da bi vam preteklost, ki je bila po vašem opisu sodeč precej težka, krojila prihodnost. Toliko je še pred vami in samo od vas je odvisno, ali se boste z njo soočili. Ljudje prevečkrat krivijo nepopolno otroštvo, težke življenjske razmere za svojo nesrečo. A vedite, da imate popolnoma vse mehanizme, da si življenje oblikujete in zaživite tako, kot ste ga zares vredni. V prvi vrsti pa se posvetite sebi. Če vidite, da bo to pretežek zalogaj, poiščite pomoč. Boste videli, kako boste ponosni nase, ko boste pri sebi začeli opažati spremembe na bolje. Šele ko boste našli pravega sebe, ko boste spoznali, kdo ste, in začutili mir v srcu, bo prišla tudi prava ljubezen. Prebolevanje preteklosti in vzorcev je proces, a le tako boste dosegli, da bo v vaše življenje spet posijalo sonce. Ne dvomim, da vam bo to tudi uspelo.