Stanodajalca me nadzirata in se vtikata v mojo zasebnost

Sem študentka prvega letnika. Doma sem iz manjšega kraja, daleč od mesta, kjer študiram. Tu imam sobo pri daljnih sorodnikih moje mame. Sta že starejši zakonski par. Živita v veliki hiši, ki sta jo zidala v upanju, da bo kateri od dveh otrok živel doma. To se ni zgodilo. Oba imata svojo družino in živita precej daleč proč. Na začetku sem bila zelo zadovoljna, zdaj sta mi vse bolj nadležna. Nadzorujeta me in se vtikata v mojo zasebnost. Vse hočeta vedeti, kam grem in s kom, kdaj pridem, ali imam fanta. Med vikendi doma se prav spočijem. Takega nadzora še mama nima nad mano, predvsem pa ni vsiljiva. Povedala sem ji, kaj se dogaja, vendar mi pravi, naj potrpim zaradi vseh drugih ugodnosti, ki jih imam. Res je tudi, da je najemnina minimalna, več bi težko plačevala. Ne vem, kaj naj naredim, ampak s svojim vtikanjem mi gresta že močno na živce.

Res ste v neprijetni situaciji. Zelo moteče je, če nekdo stalno brska po vaši intimi. Tako vedenje boste težko prenašali v nedogled. Najenostavnejša rešitev bi bila torej selitev, a pravite, da to zaradi materialnih vzrokov ni mogoče. Poleg tega ne bi zmogli redno opravljati študijskih obveznosti, če bi imeli še zaposlitev. Razmišljati je treba, kaj lahko v danih okoliščinah storite.

Zakonski par, pri katerem živite, sta starejša, že upokojena človeka. Pravite, da sta vas prijazno sprejela v svoj dom. Za sobo plačujete minimalno najemnino. Mislim, da vam želita pomagati, vendar imata v odnosu do vas svoja pričakovanja. Njun življenjski krog se z leti oži. Sama sta, otroka sta se osamosvojila že pred leti, verjetno tudi z vnuki nimata pogostih stikov, ker pravite, da živijo precej daleč. Vi ste prinesli v njuno življenje prijetno popestritev in osvežitev. V odnosu do vas se vedeta skrbniško in zaščitniško. Zanju ste mlado dekle, skoraj še otrok, ki ga je treba varovati. Njun odziv ni nenavaden in verjetno tudi vam ne bi bilo všeč, če bi se do vas vedla popolnoma brezbrižno in se za vas sploh ne bi zmenila. Problem je v tem, da sta šla v svoji skrbi za vas predaleč, prek meja. Nezavedno vas doživljata kot svojega otroka in tako tudi ravnata.

Če bi takoj zaznali, kaj se dogaja, in se na njuno vedenje ustrezno odzvali, torej jima dali vedeti, kje je meja, bi ju morda ustavili. Tako pa ste ves čas tiho, s čimer sprejemate njuno pokroviteljsko in tudi že posesivno vedenje. Edina možnost je, da se odzovete zdaj, ob prvi priložnosti, ko boste spet začutili, da gre za nedovoljen poseg v vašo intimo. Kakšen bo njun odziv, je zelo odvisno tudi od vas. Poskušajte ju razumeti. Na ta izziv se lahko pripravite, ne reagirajte impulzivno, nestrpno ali žaljivo. Humor je včasih izredno uporabno sredstvo, s katerim lahko dosežemo pri drugem ugoden odziv, morda bi vam uspelo. Sicer pa bodite iskreni in jima lepo povejte, da ste že dovolj odrasli, da imate lahko tudi svoje skrivnosti in življenje.

Če sta vaša stanodajalca dovolj čustveno zrela človeka, se bosta zavedela, da sta šla predaleč, in začela spoštovati vaše meje. Če bo tako, so vse možnosti, da imate z njima prijeten topel človeški odnos, v katerem lahko vsi le pridobite. Vi in prav tako onadva potrebujete občutek sprejetosti. Želim vam, da bi vam uspelo. Ničesar ne morete izgubiti. V skrajnem primeru lahko še vedno odidete.