Soseda sem prosila, naj lepše parkira, zdaj pa mi grozi s policijo

Pred nekaj meseci se je v blok priselila mlada družina. Gospa je kmalu na začetku počitnic s tremi otroki odšla domov, v Bosno, ki je v tistem obdobju zaradi veliko obolelih prišla na rdeči seznam. Po vrnitvi domov – država je medtem že zapovedala karanteno za vse, ki so se vrnili iz Bosne – so jih sosedje videvali v večernih urah zunaj. V bloku prebivamo v glavnem starejši, stari šestdeset let in več, zato sem gospoda v imenu vseh nas vprašala, kako je s tem. Povedal je, da so na meji dobili potrdila, da so zdravi, potem pa je družina ponovno »izginila« za precej časa. 

V zadnjem letu sta se v blok priselili dve družini s skupno tremi avtomobili, nekateri imajo dva avta že od prej, tako da je na parkirnem prostoru premalo prostora za vse, tudi zato, ker nekateri grdo parkirajo. V želji, da bi sostanovalce ozavestila, sem pripravila sporočili, a nisem dosegla prav veliko, zato sva s partnerjem začela sostanovalce opozarjati, naj poskusijo lepše parkirati. Med njimi je bila tudi na začetku omenjena gospa. Res je, da tisti dan avto ni bil parkiran prav grdo, je pa dan prej parkirala tako, da je zasedla parkirni prostor in pol. Žal parkirni prostori niso označeni. 

Gospa je povedala možu, ta mi je poočital, da jih ne maram že od prvega dne, da jih imam na piki in tako naprej. Nobena razlaga ni zalegla. Nekaj besed je padlo še o karanteni, skratka mimobežni dialog brez prave rešitve, predvsem pa njegovi očitki, naj glede parkiranja opomnim še druge (kar tudi sva, vendar ne v njegovi prisotnosti). 

Ker sem zadevo želela pripeljati do mirnega konca, sem mu napisala še eno pismo. Zaključek je, da mi je sporočil, da ga je predal svojemu odvetniku, ki me je prijavi policiji, ker mojega šikaniranja ne prenaša več. Na pismo sem na roke dopisala, da me od zadnjega besednega iskrenja tudi njihova hči ne pozdravlja več. Do zdaj smo sostanovalci nesporazume rešili sami, brez težav. Pismo, ki sem ga napisala, je namenjeno temu, da se pomirimo, mogoče je zbadljiv zadnji, na roke dopisan stavek. Za vaše strokovno mnenje in nasvet vam bom zelo hvaležna.

Zahvaljujem se vam za zanimiv opis primera, ki dobro odseva duha časa, v katerem živimo in v katerem so nestrpnost, neprilagojenost, čustvena nezrelost in primitivizem običajni spremljevalci našega vsakdana. Pravzaprav je tragikomično, kako lahko povsem običajna razumska pripomba glede (očitne) kršitve pravil parkiranja oziroma pravil medsosedskega sožitja pri nekaterih sprožijo neuravnotežene (čustvene in maščevalne) odzive, ki nimajo nobene zveze s predmetom pripombe.

Domnevam, da vas najbolj skrbi zaradi sosedove »grožnje« s šikaniranjem in prijavo policiji, zato vas bom kar takoj pomiril. Niti najmanj se ne obremenjujte s tem in grožnjo povsem ignorirajte. Sosedov odziv lahko mirno označim kot odziv človeka, ki se je na utemeljen očitek namesto z opravičilom oziroma vsaj argumentom odzval z napadom v slogu »napad je najboljša obramba«. Gre za star trik, s katerim vas je želel prestrašiti in doseči, da bi mirno še naprej tako ravnal. Morda je bil navajen tako delovati v okolju, v katerem je živel prej. Če bi se ga ustrašili, bi zmagal on. Če ga boste ignorirali, boste zmagali vi.

Naj vam pojasnim še to, da se beseda šikaniranje v pravnem smislu pojavlja le v kazenskem pravu, in sicer 197. člen kazenskega zakonika govori o šikaniranju na delovnem mestu. Ta določa, da kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost, se kaznuje z zaporom do dveh let.

Ker vi seveda niste storili nič, kar je opisano v tej definiciji kaznivega dejanja, je očitek šikaniranja v tem smislu povsem brezpredmeten.

Morda je imel sosed z besedo šikaniranje v mislih nadlegovanje, denimo v smislu nedostojnega vedenja, kot ga določa 2. člen zakona o varstvu javnega reda in miru, pri čemer pa vsemu trudu navkljub težko ugotovim, s katerim dejanjem naj bi soseda nadlegovala tako, da bi izpolnila zakonske znake prekrška po 7. odstavku taistega zakona. Soseda ste zgolj opozorili, da od njega pričakujete, da ravna zakonito. To pa ne pomeni nadlegovanja.

Toliko za vaše »defenzivne« potrebe.

Če pa se boste morda odločili ukrepati bolj ofenzivno, aktivno, je dobro vedeti, da imate zoper sosede na voljo kar nekaj pravnih ukrepov, s katerim lahko dosežete vzpostavitev zakonitega in pravičnega stanja v vaši stanovanjski stavbi. Naj omenim le možnost izključitvene tožbe, ki jo ponuja 123. člen stvarnopravnega zakonika. Ta namreč določa, da v primeru, če etažni lastnik ali drug uporabnik posameznega dela v etažni lastnini grobo krši temeljna pravila sosedskega sožitja ali svoje dolžnosti po pogodbi o medsebojnih razmerjih, tako, da je skupnost z njim nevzdržna, lahko etažni lastniki, ki imajo več kot polovico solastniških deležev na skupnih delih, sprejmejo sklep, da se kršilca opomni.

Če tak kršilec kljub opominu še naprej ravna enako, lahko etažni lastniki, ki imajo več kot polovico solastniških deležev na skupnih delih, sprejmejo sklep, da se vloži tožba za njegovo izključitev in prodajo njegovega posameznega dela. Sodba o izključitvi se izvrši s prodajo posameznega dela v etažni lastnini po pravilih, ki urejajo izvršbo na nepremičnine.

Stanovanjski zakon pa določa tudi to, da se v večstanovanjski stavbi, kjer je sprejet hišni red, groba kršitev takega hišnega reda šteje za razlog, zaradi katerega je mogoče vložiti omenjeno izključitveno tožbo.

Če se bo izkazalo, da vaši novi sosedje grobo kršijo temeljna pravila sosedskega sožitja, tako da je življenjska skupnost z njimi nevzdržna, kot tudi če grobo kršijo sprejet hišni red, imate pravno osnovo, da po omenjenem postopku dosežete tudi njihovo izselitev.

Kar pogumno torej.