Sosed mi je ukradel moža

Več let smo že pavšalisti v enem od kampov ob morju. Tako je bivalna prikolica v topli polovici leta postala naš drugi dom, kamor se umaknemo ob vikendih in kjer preživljamo počitnice. Smo petčlanska družina. Najstarejši otrok je že odrasel in je redko z nami, mlajša sta še najstnika. Z možem sva povprečen par. Živiva v napornem tempu, imava zahtevno delo. Dnevi oddiha v kampu nama veliko pomenijo. Že pred leti smo se zbližali s tamkajšnjimi sosedi. Tudi otroci so se dobro ujeli. Mnogo večerov smo preživeli v prijetnem druženju pa tudi na kakšen izlet smo šli skupaj. V družini, o kateri pišem, se je med partnerjema pojavila huda kriza. Ostala sta skupaj in še vedno prihajata skupaj v kamp, a vse je le navidezno. Njuna otroka sta že polnoletna in ne prihajata več z njima. Onadva imata vsak svoje življenje in družbo. Žena si je v kampu našla prijateljice, s katerimi je skupaj na plaži, hodijo na pijačo, v bližnje mesto in se po svoje zabavajo. Mož se je zelo navezal na mojega moža in večino časa preživi z nama in pri naju. Kdor nas ne pozna, bi si mislil, da je član naše družine. Mož mu je bil v oporo, ko je bil v stiski, in tudi jaz nisem imela nič proti, ker se mi je človek smilil. Večkrat sem ga tudi povabila na kosilo in tako je še danes. Čez čas sem se začela zavedati, da z možem nimava več svoje intime, da je sosed prisoten cele dneve, le še spi ne pri nas. Mojemu možu se situacija ne zdi tako kritična. Pravi, da je sosed njegov prijatelj in se mu ne bi rad zameril. Še vedno se mu smili. Nikomur ne bi rada škodovala, ne vem pa, kaj naj naredim.

V življenju se primeri, da si mislimo in smo celo prepričani, da ravnamo prav, a se sčasoma pokaže prav nasprotno. Z ljudmi, ki jih srečamo na svoji življenjski poti, ustvarjamo različne odnose. Vsak ima svoja pravila, značilnosti in posebnosti. Odnosi z znanci so drugačni od tistih, ki jih gradimo s prijatelji. Ti pa se spet razlikujejo od odnosov med sorodniki, starši in otroki. Bolj ko so intimni, bližje ko smo si z nekom, zahtevnejši je odnos.

V vašem primeru vas je sosedski odnos pripeljal v prijateljstvo, ki pa vam je ušlo z vajeti in iz zdravih okvirov. Prav sta ravnala, da se nista vtikala v krizo sosedov prijateljev. Pri takih zadevah so prijatelji lahko edino v oporo, zakonske težave drugih pa naj pustijo pri miru. Rešuje naj jih vsak par sam ali s pomočjo strokovnjaka. Vajina soseda sta se odločila, da ostaneta skupaj, živita pa vsak po svoje. To je njuna legitimna pravica, ki jo morajo vsi spoštovati. Vidim, da vidva njuno odločitev spoštujeta, in prav je tako. V njunem primeru je očitno, da se je žena bistveno bolje znašla v novih življenjskih oziroma partnerskih razmerah. Vidva sta opazila in začutila njegovo veliko stisko in sta mu želela čim bolj pomagati. Pri tem pa sta šla prek svojih meja. Tega se nista zavedala v veri, da delata, kar je najbolj prav. Žal pa to ni bilo dobro niti za vajinega prijatelja, še manj pa za vaju. Človek v stiski je z veliko žlico sprejemal vajino dobroto in iskal vse več in več vajine bližine. Dobival je sočutje, pozornost, sprejetost, naklonjenost, razumevanje. Obilje vsega, kar je res potreboval.

Vidva pa sta vedno bolj izgubljala svoj stik, svojo intimo, tisto bližino, ki iz dveh ustvarja par. V odnosu ste se kar naenkrat znašli trije in vaše zavedanje in nesprejemanje tega je ustrezen in zdrav odziv. Vaš mož se boji izgubiti prijatelja, ne pomisli pa na to, kako slabo vpliva prisotnost prijatelja na vajin odnos. Verjamem, da se mu prijatelj smili, vendar pa je skrb vzbujajoče, da bolj ne prisluhne vam in vašim občutkom. Ob tem, kar se vama dogaja, premislite, koliko sta se tudi vidva odtujila v teh letih. Morda je ta pretirana skrb za prijatelja in pomanjkljiva empatija do vas znak odtujitve med vama. Vajin odnos je postal dolgočasen in tako je možu prijetneje klepetati s prijateljem kot z vami.

Kakovost partnerskega odnosa in bližina sta tisto, kar se ne zgodi samo od sebe. Iskati in negovati ju moramo vse življenje. Kar sem zapisala, naj bo izziv za izboljšanje vajinega odnosa. Za konec pa tole. Vse, kar sta naredila, je bilo dobro in prav, le pravo mero bi morala uporabiti in prijatelju postaviti zdrave meje. Tako pa sta sama povzročila, da se je počutil kot član družine, in se je začel tako tudi vesti. Svetujem vama, da se s prijateljem pogovorita in mu razložita, da si še vedno želita njegovega prijateljstva, da pa potrebujeta čas tudi zase in svojo zasebnost. Predlagajte mu nov način druženja in preživljanja prostega časa, ki bo sprejemljiv za vaju in vama bo puščal dovolj avtonomije. Če je prijatelj zrel človek, bo znal ceniti vajino dosedanjo pomoč in mu bo mnogo pomenilo dejstvo, da si še želita njegovega prijateljstva.