Skrbim za bolnega moža, on pa osvaja mlade medicinske sestre

Spoštovani!

Mogoče bo čudno, da v mojih letih postavljam takšna vprašanja. Namreč stara sem 72 let in moj mož 79, poročena sva že 53 let. Zdaj že približno pol leta živiva v domu upokojencev. To se je zgodilo nepričakovano, čez noč, zaradi bolezni. Bila sem popolnoma nepokretna, zdaj je že bolje in počasi spet hodim.

Moževa bolezen je v tema času napredovala. Shujšal je 20 kg. Za nama so težki dnevi in še bolj noči. Počasi oba prihajava v normalo. Bila sem srečna, ker sva lahko skupaj v domu, da lahko poskrbim za moževo zdravje in dobro počutje, a je bilo to zame tudi naporno obdobje, saj sem se pogosto bala, da bo mož umrl in dejansko čutim, da sem zaradi vsega precej nervozna.

Oba sva se vključila v življenje novega doma in v aktivnosti. Mogoče jaz še več in to mi zdravstveno pomaga in paše. Dostikrat sem po nekaj ur moža pustila v sobi samega, ker se ni dobro počutil in odhajala na telovadbo, razna druženja in podobno; nič ni rekel, mogoče pa ga je to prizadelo. Precej se je spremenil, dobiva zdravila za depresijo, ne more spati, včasih ga zaradi težkega dihanja prevzema čuden strah. Poskušam mu pomagati, me pa razjeda misel, da nisem bila dovolj razumevajoča.

Najin zakon je bil zmeraj dober in trden. Imela sem občutek, da je tudi moj mož zadovoljen. Rad je imel najina sinova in z veseljem sva skupaj vzgajala najini vnučki. Velikokrat sem mu očitala kajenje, zaradi zdravja, in dejansko je prav to povzročilo sedanje bolezensko stanje. To so bili najini glavni prepiri.

Zame je bil težek preizkus, ko je pred desetimi leti prvič nastal problem v najinem spolnem življenju, ki je bilo prej zelo dobro in v zadovoljstvo obeh. Mož ni bil več zmožen normalnega odnosa in, če nama je kdaj pa kdaj uspelo, je imel hude bolečine. Očitno so bili za to krivi zdravstveni razlogi. O tem se ni želel pogovarjati, kaj šele poiskati zdravstveno pomoč. To me je dejansko prizadelo, a mu nisem ničesar očitala. Sem se pa počutila zapostavljeno, ker so takrat nekako prenehale nežnosti med nama (poljubi, božanje, dotiki ...). Potem je prišla še huda srčna bolezen in skrbela sem samo še za to, da bi se počutil dobro.

Odkar živiva v domu, je problem najine intime postal še večji. Na recepciji delajo mlade ženske. Ena od njih je še samska. Vesela je in dejansko luštna. Jaz sem se, odkar sem na vozičku, zelo zredila in seveda postarala. Moj mož premore določen šarm in je kavalir. Mlada ženska se je na njegove prijazne besede odzvala in to zelo odkrito. Na začetku ni bilo nič posebnega, zdaj pa mi se zdi, da je vse bolj všeč mojem možu. Ko je v njeni bližini, zapoje: »Ti si moja ljubezen, samo tebe ljubim …«. Če le more, jo prime za roko. Začel jo je tudi klicati z ljubkovalnimi vzdevki. Ko vse to vidim, me boli srce. Celo noč sem prejokala, ker zame nima nežnih besed, za druge pa.

Ko ne more ponoči spati, sedim ob njem in ga božam ter poljubljam. Nocoj se je odzval z nežnostjo … Ob tem sem se spomnila, da mi je že nekajkrat v življenju naredil podobno, in sicer to, da je pred mano osvajal drugo žensko. Ugotovila sem, da je to zmeraj naredil, ko nisem bila dovolj pozorna do njega, ali se mu je zdelo, da mi je všeč kdo drug. Takrat sem se vedno odzvala tako, da sem bila do njega zelo pazljiva in ljubeča. Nikoli ni pokazal želje, da bi se bolj zbližal s katero od oseb, ki jih je osvajal. Prav zato mu tudi zdaj nisem omenila, da me moti, kako osvaja receptorko.

A v resnici sem močno prizadeta. Kljub letom ga namreč še vedno ljubim enako kot v mladosti in še vedno občutim ljubosumje ob njegovih izpadih. Dejansko se slabo počutim in se ne morem koncentrirati na nobeno delo. Neprestano premišljujem o tem problemu. Morala sem se nekomu zaupati. Če se mi boste smejali, imate prav. Ampak dejansko trpim in samo želim si, da to preneha. Brez mojega moža ne znam živeti.

- Bralka