Skrbi me za vnuke, hči je verbalno nasilna do njih

Že dlje se ukvarjam z idejo, da vas prosim za komentar na moj veliki problem. Živim sama in sem upokojena, skoraj bi imela vse pogoje za mirno in lepo tretje življenjsko obdobje. Imam pa problem s hčerko, ki je nesrečna in nezadovoljna s svojim življenjem. Ima dva prekrasna otroka in je samohranilka. Pri vzgoji in varstvu ji veliko pomagamo tri družine. Pogosto kupimo oblačila in hrano. Vsak drugi vikend je prosta, ker sta otroka pri očetu, in tudi stari starši vzamemo polovičke vikenda, ko ju ima ona. Čuvamo ju tudi med počitnicami, boleznijo. 

Kljub mojemu velikemu prispevku pri otrocih je do mene zelo osorna, žaljiva in lahko že rečem tudi verbalno nasilna. Najhuje je, da je takšna tudi do otrok, posebno do sina. Otroka imata že posledice in obiskujeta psihologa. Prav takšne lastnosti pa ima tudi njen oče in zaradi tega razloga sem se ločila. Tudi on je imel nenadne izbruhe jeze in takrat ni izbiral besed in žaljivk. Ko je njihova nevihta besa mimo, pa se dobrikajo in obžalujejo dejanje, vendar se slika besa kmalu ponovi. 

Več let sem po raznih literaturah iskala razlago za takšno vedenje in se končno dokopala do knjige, ki opisuje točno takšne znake, kot sem jih opazila pri obeh. To je mejna osebnostna motnja, ki se lahko tudi podeduje. Ti ljudje potrebujejo strokovno pomoč, vendar hčerka tega ne zaznava tako. Kaj mislite o tem? 

Sicer sva se dobro razumeli. Ko je odšla od doma, je sprejela veliko slabih odločitev. Za fante se je prehitro ogrela in bila večkrat razočarana. Za očeta otrok je vedela, da se ne drži služb in ne zmore živeti sam, a je vseeno z njim zanosila in si naložila kredit za hišo. Pri dojenčkih se je odločila za dve službi, kar ji je hitro padlo v vodo. Večkrat je že menjala pisarne in se selila. Lani je hotela na vrat na nos v tujino. 

Jaz sem že čisto izčrpana, ker se mi otroka smilita. Rada bi vas vprašala, kako naj zaščitim njiju in sebe. Bojim se posledic, ki jih bosta imela ob takšni mami. Moje življenje ni osredotočeno samo na hčerko in vnuka, sem še zelo aktivna, tudi še malo delam, potujem, se družim s prijateljicami, sem pohodnica, obiskujem gledališče in razne prireditve.

Razumem vašo stisko. Dnevno se soočate z dogodki, ki vas vznemirjajo. Pogosto so pred vami dileme, kako ravnati, da bi bilo za vse vpletene najbolje. Skrbita vas predvsem otroka pa tudi hčerka, njuna mati, ki ima sama s seboj velike težave. Zelo dobro ste opisali stanje v družini. Opisali ste mnogo podrobnosti, ki vas upravičeno skrbijo. Pohvalno je, da ob vseh skrbeh, ki jih imate, niste pozabili zase. Pomembno je, da si vzamete čas za dejavnosti, ki vas sproščajo in veselijo. Ob tem se polnite z novo energijo, ki vam pomaga premagovati obremenitve, ki se jih popolnoma ne morete znebiti, tega se tudi zavedate. Gre vendar za vašo družino, za osebe, ki so vam najbliže in jim želite, da bi imele urejeno življenje.  

Iz vašega pisma je razvidno, da ste prebrali mnogo literature, ko ste iskali odgovore na situacije v lastni družini. Pridobili ste si dovolj dober uvid v odnose in naredili bi vse, da bi se klopčič težav začel razpletati. Vsi se težko sprijaznimo z dejstvom, da nikoli ne dobimo odgovorov na vsa vprašanja. Želimo si, da bi bili vsi problemi rešljivi, in to tako, kot smo si sami zamislili. Nerealno pa je pričakovanje, da bomo bližnje spremenili in s tem rešili težave.  

V vašem primeru, pa tudi sicer, je zelo pomembno, da se osredotočimo na sedanje stanje in okoliščine. Zastaviti si moramo vprašanje, kaj lahko storimo, kako lahko pomagamo izboljšati kakovost življenja v družini. Vaša hčerka ima težave z duševnim zdravjem, kot že nekaj časa opažate. Značilno je, da to zanika in odklanja zdravljenje. Mnogo simptomov težav v duševnem zdravju danes zdravniki s pomočjo psihofarmakov in psihoterapije uspešno obvladujejo. Pogoj pa je pozitiven odnos in sodelovanje pacientov. Ker vaša hčerka tako zdravljenje odklanja, ni možno pričakovati pozitivnih sprememb vedenja. Še dobro, da se vi in tudi drugi stari starši ukvarjate z vnukoma. Čeprav jima ne morete popolnoma nadomestiti staršev, jima lahko dajete bistveno oporo v razvoju in odraščanju. Bodite z njima ljubeči, kljub temu pa jima morate znati postavljati tudi meje. Ne dovolite, da sta do vas nespoštljiva in žaljiva. Pravite, da sta že v obravnavi pri psihiatru. Svetujem vam, da se tudi vi osebno pogovorite z njim o otrocih. Zapomnite si, da se vsaka dobra izkušnja za vedno vtisne v otroško dušo. Čeprav ne morete spremeniti vsega, kar bi radi, lahko tudi z majhnimi dejanji pomembno vplivate na življenje družine.