Skrbi me za sina, popiva in krade, zdaj mora pa še v zapor

Naj vam na kratko opišem sinovo zgodbo. Star je 30 let. Zaposlen je bil v nekem srednje velikem podjetju v okolici Ljubljane kot trgovec. Sicer je imel občasne težave z alkoholom, ki se mu vlečejo že več kot deset let. Kot mama dobro vem, da se odvisnost že dolgo trudi premagati, vendar mu nekako ne gre. Tudi zdravil se je že, a žal neuspešno. To so sčasoma prepoznali tudi delodajalci. Sama sem mu pomagala po svojih močeh, seveda pa ga nisem podpirala pri alkoholu in mu v ta namen tudi nisem dajala nobenega denarja. V enem od takih kriznih obdobij, ko je potreboval denar za pijačo, je v trgovini iz blagajne ukradel nekaj več kot 350 evrov. Delodajalci so to opazili in ga ovadili. Seveda je izgubil tudi službo, na sodišču pa so ga obsodili na leto dni zaporne kazni. Kazen ga je povsem potolkla in se resnično bojim zanj, da bi lahko storil celo kaj usodnega. Zato vas sprašujem, kaj menite o takšnih sodbah. Ali niso take kazni nekoliko pretirane, neuravnotežene? Podjetju 350 evrov komaj kaj pomeni. Ne rečem, da je sin nedolžen, ampak v resnici bolj kot kar koli drugega potrebuje pomoč. Zdaj je ostal brez službe pa še v zapor mora.

Spoštovana gospa, strinjam se z vami.

Ronald M. Dworkin, pokojni ameriški pravni filozof in predavatelj na sloviti univerzi Yale, je bil zelo vpliven mož v pravni znanosti. Celotno svojo pravno kariero je vztrajal pri stališču, da je treba trdi pravniški pozitivizem (to pomeni radikalno upoštevanje le pravnih pravil in ničesar drugega) preseči z uporabo splošnih pravnih načel in nasploh z vrednotenjem v pravu. Trdil je denimo, da so poleg pravnih pravil v ožjem pomenu (Rules) za vse državne oblasti (zakonodajno, izvršilno in sodno) pravno zavezujoče še vsaj tri osnovne pravne vrednote (General Principles of Law), in sicer pravičnost, pravna država in – fair play.

Dworkin je bil eden izmed tistih intelektualcev, ki je že zgodaj spoznal, da pravo zato, da bo upravičilo svoje družbeno poslanstvo, nujno potrebuje močan pravičniški in humanistični element, in da tisto pravo, ki stalno ne vrednoti, ni nikakršno pravo. Vselej se je zavedal, da bi morale pravne odločitve poleg omenjenih vrednot odsevati tudi številna druga civilizacijska načela, ki smo jih kot človeštvo razvili v zgodovini, denimo humanizem, etika, uravnoteženost sodnih postopkov ipd.

Takšnega vrednotenja je pri sodnem odločanju v Sloveniji premalo, sodniki pa se pretrdo oklepajo prevladujočega pravnega pozitivizma.

Slovenska ustava posamezniku jamči določene pravice v kazenskem postopku, med katerimi je načelo pravičnosti najvišje in najpomembnejše procesno načelo. V tem smislu je pravičen kazenski (in seveda tudi kateri koli drugi sodni postopek) denimo tisti, ki se dosledno izogiba kakršnim koli diskriminacijskim in neuravnoteženim praksam.

Nedavno je bilo mogoče v medijih prebrati, da je sodišče nekega sodnega kurirja (ki naj bi imel menda tudi težave z alkoholom in depresijo, ves denar pa naj bi porabil za nakup alkohola) zaradi prejemanja podkupnin v višini nekaj tisoč evrov, ker je »založil« nekatere odločbe o prekršku, obsodilo na osem (!) let zapora. Da, prav ste prebrali – skoraj desetletje zapora.

Takšnih sankcij sam ne razumem in se mi zdijo povsem neuravnotežene. Morda bodo res delovale preventivno na kakšnega potencialno podkupljivega kurirja, ampak vprašanje je, za kakšno ceno.

Če kurirjev delikt denimo primerjamo s težkimi krajami nekdaj skupnega premoženja, ki so si ga privoščili nekateri »ugledni menedžerji« v Sloveniji (dobili pa nekaj let zapora, vsekakor pa manj kot kurir), je njegov greh neverjetno minoren, pa bo vseeno moral, če višje sodišče ne bo odločilo drugače, drgniti zaporniške klopi kar osem let.

Čeprav so kritike sodstva v Sloveniji v zadnjem obdobju postale kar nekakšen nacionalni šport, pa si morajo sodniki vendarle priznati, da so svoj ugled marsikje spodkopali kar sami. Od sodnikov kot izobraženih ljudi z visoko moralno integriteto (tako naj bi vsaj bilo) bi namreč človek pričakoval nekoliko več občutka za težave tistih, ki jim sodijo. Nekoliko več altruizma, človečnosti.

Življenje, ki ga je živel kurir, je verjetno popolnoma drugačno od življenj sodnikov, in oni to dobro vedo. Verjetno se dnevno bori z odvisnostmi, s pomanjkanjem denarja, s takimi in drugačnimi krizami. Že to, da ima človek očitne zdravstvene težave, bi moralo predstavljati olajševalno okoliščino pri odmeri kazenske sankcije, da o relativno nizki stopnji družbene škodljivosti njegovega ravnanja niti ne govorim.

Kakšen smisel ima torej, da država nanj usmeri težko artilerijo?

Zato stalno, kot pokvarjena plošča, trdim, da bi se morali pri nas vsi veliki sistemi (vključno s sodstvom) krepko počlovečiti (upoštevajoč denimo pri tem skandinavsko izkušnjo – zakaj pa ne?). Ti sistemi namreč pomembno vplivajo na življenja ljudi in z ljudmi je treba ravnati človeško in dostojanstveno.

Le tako bomo kot družba ostali relativno zdravi.