Skrbi me za odraslega sina, preselil se je domov in se povsem zapustil

Imam hude težave s sinom, pa ne vem, kako iz njih. Sem samohranilka, otrokov oče je kmalu po rojstvu sina odšel neznano kam. V šoli je bil priden. Izučil se je za kuharja. Takoj je dobil delo in takrat se mi je zdelo, da bom končno lahko zadihala. Potem je dobil punco, ki je bila tudi meni všeč, nato pa je pustil službo. Rekel je, da ni dovolj dober. Tudi dekle je zapustil, ker prav tako ni bil dosti dober zanjo. Ona pa tega ni nikoli rekla. 

Nekaj časa sem sumila na mamila. Rekel je, da je nekaj poskusil, potem pa vse skupaj pustil, ker se mu je zdelo čisti strup. Začel je redno hoditi v cerkev in molil tudi zvečer in ponoči. Ko sem ga vprašala, kaj se dogaja, je rekel, da se mora popraviti. Kaj je zagrešil, pa ni vedel. Vse dneve je posedal v svoji sobi. Bral je verske časopise, poslušal glasbo in gledal skozi okno. Včasih sem ga za vrati slišala govoriti in se smejati. 

Na videz nič več ne pazi, ves poraščen je, tudi umiva se redko. Precej je shujšal. Moje breme se je potrojilo. Spet sem sama za vse, pa še za sina skrbim bolj, kot sem, ko je bil otrok. Nisem medicinsko izobražena, a sem vseeno ugotovila, da je nekaj narobe z njim. Zdravnica me je poslala k psihiatru, ta pa je rekel, da mora priti sin k njemu. Nikakor ga ne morem prepričati. Stopila sem še na socialno skrbstvo po pomoč, a je nisem dobila. 

Ali mi lahko poveste, kaj se dogaja z mojim sinom. Nasilen ni bil nikoli, zdaj se ga pa kar bojim. Ko postane togoten, vpije in razbija. Iz dneva v dan je slabši. To traja že drugo leto in ne zmorem več. Hvala za odgovor.

Zelo vam verjamem, da je hudo opazovati propadanje lastnega sina, ki je šele na pragu življenja in v katerega ste položili svoje upe. Kot pišete, se je v zadnjih najstniških letih začel spreminjati, opuščati življenjsko pomembne aktivnosti, v vedenju je postal čudaški, slabo se hrani, je agresiven in samosvoj. S svojim ravnanjem že ogroža sebe pa tudi okolico. Zelo vam priporočam, da čim prej poskrbite, da bo šel na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico. Mogoče ga boste lahko pregovorili, da bo šel tja prostovoljno, sicer prosite za pomoč osebno zdravnico, ki ga bo verjetno obiskala na domu in se nato odločila, kako naprej. Naj vam razložim, zakaj se mi zdi to najprimerneje.

Opisana bolezenska znamenja pri vašem sinu so taka, da gre najverjetneje za psihotično motnjo. Ena od značilnosti nezdravljene psihoze je ta, da oseba ne premore uvida v svoj položaj. Ne zaveda se svoje motnje in ne išče pomoči. Pogosto odklanja kakršno koli zdravljenje, če pa že privoli v obisk pri zdravniku, zdravila kmalu opusti ali pa jih ne jemlje redno. Motnja se zato ne more popraviti. Pomembno je tudi, da ima zdravnik dovolj informacij in dovolj časa, da bolnika spozna in ga nato ustrezno zdravi. Najprej pa mora izključiti kakršno koli drugo obolenje.

Priporočam vam, da ne čakate in ne omahujete. Čim prej se sami pogovorite z osebno zdravnico, če sin ne bo hotel, ter ukrepajte. Motnja sama od sebe ne bo izginila, z ustrezno obravnavo pa se lahko stanje zelo izboljša. Res pa je tudi, da so te vrste psihičnih motenj pogosto kronične, kar pomeni, da bodo potrebni stalni kontrolni pregledi in zdravljenje.