Sin je sprejel službo na drugem koncu sveta in uničil moje sanje o vnukih

V hiši imamo dve popolnoma ločeni stanovanji. V enem živiva midva z možem, v drugem pa sin z ženo. Za ta namen, da smo popolnoma ločeni, pa vendar blizu, sva tudi prezidala hišo, ki je zdaj dvojček. Ta mlada imata tudi ločen vrt. Vse to sva jima uredila za poročno darilo in sta nama tudi zelo hvaležna. Res lepo se razumemo in vse je tako, kot sva si vedno želela. Sin je diplomiral pred letom in pol, snaha pred nekaj meseci. Oba sta bila odlična študenta, zdaj pa sta brez službe. Sinu je uspelo opraviti pripravništvo, za snaho pa nič ne kaže. Kljub temu jima nič ne manjka. Z možem jima lahko omogočava lepo življenje, ker nama gre finančno dobro. Lahko si privoščita potovanja, smučarijo, kar koli se jima zahoče. Najbolj bi bila vesela vnukov in mož prav tako. Upala sem, da se bo odvijalo v tej smeri. Zaposlitev bosta enkrat že dobila, zdaj pa sta lahko doma, poskrbita za naraščaj in se z njim ukvarjata. Moje upanje in želje pa so se sesule v prah, ko je sin dobil ponudbo za zaposlitev v tujini. Ko bi vsaj bilo kje blizu, čez mejo, ampak ne, zaposlitev je na drugem koncu sveta. Ko nama je to povedal, sem bila prepričana, da ne bo sprejel, vendar je. Oba s snaho sta navdušena. Pravita, da je to zanj enkratna priložnost. In tako se bosta čez štiri mesece preselila. Dvanajst ur z letalom od tod. Zelo sem si želela, da bi ostali blizu, ker smo si tudi drugače blizu. Čez leto dni se bom upokojila in vedno sem si predstavljala, kako bom imela v varstvu vnučke in z njimi uživala. Zdaj pa od tega ne bo nič.

Starši vse preradi v svojih glavah snujejo načrte za prihodnost otrok. Vsi za svoje otroke želijo le najboljše. Pri tem se ne zavedajo, da nehote vpletajo v njihovo prihodnost tudi svoje neuresničene ambicije in sanje. S takimi konstrukti začnejo že kmalu, ko je otrok še majhen in še nimajo pojma, kakšne bodo njegove potrebe, želje, nagnjenja in tudi sposobnosti. Ne zavedajo se, da pravzaprav izhajajo iz sebe, in ne iz otrokovih potreb, kot si domišljajo. Vse je v redu, dokler se otrok prilagaja in sprejema pričakovanja staršev. Dokler je pripravljen sodelovati v več različnih obšolskih dejavnosti, ki so, po mnenju ambicioznih staršev, nujno potrebne za njegovo izobrazbo in razvoj. Zgodi pa se, in to ne redko, da otroci nimajo nobenega veselja ali želje po dejavnostih, ki jim jih vsiljujejo starši. Konflikti nastanejo, ko se otroci temu uprejo in s tem pokopljejo upe svojih staršev.

Videti je, da se je pri vas vse lepo izšlo. Sin je izpolnil vaša pričakovanja in merila o uspešnosti. Vaša in njegova so se ujela, kar je seveda najboljši možni izhod. V nadaljevanju zgodbe pa se z vašim razmišljanjem ne morem strinjati. Lahko razumem vaše želje in pričakovanja v zvezi z življenjem sina in snahe, nikakor pa se ne morem strinjati z vami. Čeprav jima ponujate materialno varno, celo razkošno življenje, vaša ponudba ni sprejemljiva. Če bi jo mlada dva sprejela, bi si s tem naredila škodo. Ugodila bi le vam in vaši želji, da ostanete skupaj. Zato pozdravljam njuno odločitev, da odideta, pa čeprav na konec sveta. Njuna odločitev je pozitivna in zdrava. Imata odgovoren in aktiven odnos do sebe in svoje prihodnosti. Ne želita se uspavati v udobnem brezdelju, ki jim ga vi ponujate. Prav tako ne želita pasivno čakati na to, da se bodo družbene razmere pri nas izboljšale in bosta dobila zaposlitev. Kdo ve, kdaj bo to. Sta mlada in izobražena. Ali ste pomislili na to, kaj bo z njunim znanjem čez nekaj let, če ga ne bosta uporabljala in širila? Poleg tega bosta osebnostno odrasla takrat, ko bosta odšla in se dokončno osamosvojila. Ko ne bo več v bližini mame ali tašče, ki vedno za kaj poskrbi, naredi kakšno uslugico, če drugega ne, pa vsaj kaj skuha. Popolnoma vse bosta morala postoriti sama.

V tujini se jima bo razširilo obzorje. Spoznala bosta pripadnike drugih narodov, njihovo življenje in drugo kulturo. Morda boste spoznali, da je vse to zanju dobro, in laže sprejeli njuno odločitev. Nobenega vzroka nimate, da bi bili lahko razočarani. Morda ste lahko malo razočarani le nad sabo, ker vaša pričakovanja niso bila primerna. Odrasli otroci imajo vso pravico, da si ustvarijo življenje po svoje, in prav je, da jih starši pri tem podpirajo in jim pomagajo, kolikor lahko. Vem, da vam je težko, a sprijazniti se morate, da po upokojitvi ne boste pestovali vnučkov. Naredite si načrt lastnega življenja in vnesite vanj vse tiste dejavnosti, ki vas veselijo, a še ni bilo časa, da bi se z njimi ukvarjali. Lahko se vam zgodi, da bo časa še premalo za vse. To se dogaja številnim upokojencem, kar poglejte jih, kako se nekaterim vedno mudi. S sinom, snaho in vnučki, ko bodo prišli, boste še vedno lahko imeli pristne stike. Sicer pa nikoli ne veste, morda se bo sin z družino čez nekaj let vrnil domov. Saj se nista odločila, da odhajata za vedno.