Sem v postopku spremembe spola

Star sem 29 let in sem v postopku spremembe spola. V sebi nisem nikdar začutil, da sem eno samo. Nekaj, kar bi me določilo. Ne počutim se moški. Psihično se čutim kot ženska. Moje telo ni možato. Imam pa vsa tehnična in druga znanja, ki so tradicionalno pripisana moškim. Spal sem že z obema spoloma, a seks mi ne da izpolnitve, samo polni luknje. Da sem bil od nekdaj drugačen, je bilo jasno že v osnovni šoli. Zaradi svoje pojave in drugačnosti sem bil vselej zasmehovan. Tako kot drugi sošolci, ki so bili ali predebeli, prepametni ali pa otroci alkoholikov. Večkrat sem tudi razmišljal o samomoru. Ta svet podpira le pokvarjene in podle ljudi. Ki so uspešni in enaki eden drugemu. Kar me pri moji odločitvi skrbi, je okolica. Kam naj grem, ko se spremeni moja spolna identiteta? Slovenija je res majhna. Ker veliko časa delam tudi v tujini že od srednje šole, mislim, da bi mi takšno okolje bolj ustrezalo. Slovenja je polna obsodb do drugačnih. Redko kdo mi je v teh letih res naklonil empatijo in osnovno razumevanje moje težave. Res pa, da sem vedno skrival, kdo sem in kaj zares čutim. Težav z učenjem v šoli nisem nikdar imel, delujem v naravoslovju, in to uspešno, so me pa šikanirali zaradi mojega obnašanja, pa da sem gej in podobno. Družina me vsaj navidezno podpira, kar sem vesel, saj me ne morejo razumeti. Rad bi vaš komentar, če me lahko usmerite ali pomagate pri moji dilemi. Rad bi pisal še več, pa se težko odprem. Počutim se samega v vesolju. Samega v sebi. Pogosto ne vidim smisla v ničemer. Zakaj sem takšen, se sprašujem. Naporno je biti drugačen.

Dragi Nik,

res je, naporno je biti drugačen, izstopajoč ali le takšen, vzbujajoč slabo vest. To vedo vsi, ki vzgajajo otroke s kakšno večjo ali manjšo težavo ali »razvojnim deficitom«, kar se sliši hladno in nesočutno. A vsak »deficit« ima nekje plus; morda ogromno plusov! Kajti v vesolju ima vsaka stvar pomen in vse se nekje uravnovesi. Vaše pisanje je tako dragoceno, vaša izkušnja pa še bolj, saj niste edini s takšno notranjo nejasnostjo. Tudi vsi klasično spolno postavljeni posamezniki se pogosto počutijo, da ne spadajo zraven. In spoznavati lastno drugačnost in s tem poti in smeri, ki samodejno vodijo do različnih praks, je lahko pustolovščina. Če seveda dovolite, da to postane. Seveda vas razumem, da bi na to potovanje z veseljem vzeli koga s seboj. A najbolj zahtevne izbire in poti v življenju zahtevajo samost. Samost, ki ni nujno osamljenost. In vi ste očitno izbrani, da prek svoje umeščenosti v telo, ki nima enovite identitete, zapišete neko drugačno zgodbo. Kdo vas ima pravico soditi in obsojati? Zaznati je, da ste sila rahločutni. In vsakdo, ki je rahločuten, zaznava ravni in stanja zavesti, ki so »običajnim« ljudem nevidne. Na to ste lahko ponosni, hkrati pa vas ta vaša lastnost opozarja, da bodite z ljudmi previdni, ker vas njihov odnos prizadene. Nedavna zgodovina je pokazala, da je slehernik, tisti »običajni prijazni sosed« lahko prvi in glavni krvnik. In to zelo hitro. Foucault ne opozarja zaman, da je »normalnost večinska oblika psihoze«. Tisto, kar je večinsko, se smatra za normalno. Lahko rečemo, da smo ljudje v osnovi dobri. A če v sebi ne vzgajamo svoje človečnosti in miline, smo lahko zelo nevarni. Človeška narava se hitro spridi; in sočutja je v družbi vse manj, ker se ga ne privzgaja, ne motri in ne občuduje kot kvaliteto višjega reda! Ljudje so pogosto polni zavisti ali pa razočaranj nad seboj, in hitro želijo škodovati »svetlečim«, sposobnim, suverenim in neodvisnim ali drugačnim pticam, ki bivajo po svoje. In področij, kjer se dogaja takšno nagajanje, je mnogo: od znanosti do politike, vsakdanjega življenja in ostalih medosebnih odnosov. Vedeti pa je treba, da nas preizkušnje, ko nas zavračajo, ko nas ne sprejmejo, gradijo v globini. Seveda lahko rečemo ne in se sem in tja vdamo v malodušje. A tudi to mine. 

V vas je moč, je moč notranjega ognja, ki vas vleče v neke drugačne smeri. Morda vas tujina odpre in vam da možnosti kreacije in samorealizcije. Mestna okolja so v tem pogledu bolj odprta kot ruralna in sama mestna kultura da neko svobodo, ki jo rigidna okolja po definiciji jemljejo. Veste pa, da Indija poleg moškega in ženskega spola priznava srednji spol in tudi v Slovenji je mnogo otrok rojenih kot »hermafroditov« torej dvospolnikov, kar sva raziskovali s kolegico v pričujočem znanstvenem članku. Imamo več spolov, zlasti, če govorimo o psiholoških definicijah spola, trans seksualnosti in podobnih izkustvih. Svetujem vam, da se poskušate sprejeti in si najdete ustreznega odprtega in ne obsojajočega sogovornika, terapevta, svetovalca, ki ima za seboj tudi klinično prasko. Saj vaše vprašanje ne tangira le psihosomatike, pač pa biološko-hormonske parametre, ki jih medica odlično pozna, in vas v procesu podpira. V Sloveniji imamo odličen Klinični oddelek za plastično, rekonstrukcijsko in estetsko kirurgijo, kjer vas bodo znali usmeriti z nasveti in izkušnjami klinik za spremembo spola po svetu. Za vas je ključnega pomena, da se opremite z nevtralnimi in preverjenimi informacijami. Mnenja in predsodki so trajnica in le tisti, ki je kdaj v življenju na lastni koži preizkusil krivice ali trpljenje zaradi raznih oblik subtilnega nasilja, vas lahko razume. Kaj pa sploh je človek, dragi Nik? Mar nismo vsi produkti svojih okolij, genetike in vseh vplivov in zlasti, samovzgoje? In še marsičesa, za kar še niti ne vemo, da obstaja ali deluje? In ljudje, ki so plehki in prazni, so revni v duhu – čaka jih še morje lekcij in učenja. Obenem pa vas učijo, da tudi njih sprejmete. Tako v praski izvajate t. i. integracijo, na kateri so temeljili zdravi začetki psihoterapevtskega zdravljenja, ki je danes v mnogih pogledih skregano z zdravo kmečko pametjo. Moja ocena je, da vam gre dobro. In s pravimi sogovorniki se lahko realizirate točno tako, kot je za vas prav. Bodite. In zaživite skladno s svojo notranjo modrostjo.